Dnevnik hvaležnosti

Bliža se novo leto in veliko ljudi si z novim letom zada cilj spremeniti svoje navade. Jaz se navadno tega ne lotevam, saj se mi zdi, da je vsak dan dober za to, zakaj bi se prikrajšali za 364 dni, ko lahko kaj spremenimo?

Kljub temu sem lani pričela pisati dnevnik hvaležnosti. Čeprav že več let delam na ohranjanju pozitivnega fokusa (včasih sem bila precej bolj črnogleda), se še vedno zalotim, da se črne misli prikradejo v moje možgane. Še pred enim letom sem imela občutek, kot da bi res vstala z levo nogo. Sploh nisem vedela, kaj sem naredila. Kot bi se neka negativna misel pritihotapila v moje možgane, ko še spim. Povsem tiho in mirno pristane na mentalnem oblaku. Obmiruje in ne dela hrupa, da je ne prepoznam in spodim. Ko preveri situacijo, da je varna, previdno pokliče še prijateljico. In počasi se tako te puhste princeske zabubijo v oblaček, ki postane težek in siv. In še predno se dobro zavem, se mi zdi, da ta dan ni raven moj najboljši. Prevrnem kozarec z vodo, udarim se s komolcem v predal, čudno si posušim lase… Ja, bo že res, ni moj dan… In seveda so tu potem še dobri prijatelji, znanci, kolegi, ki me opomnijo, da sem vstala z levo nogo, da sem danes malce »munjena«, da je luna ali tako vreme. In poglej ga zlomka, dan se nadaljuje v istem stilu. Nič kaj veliko prijetnih stvari se ne zgodi in nekje od 8:13 dalje previdno oprezam za urinimi kazalci, da bi čimprej smuknili na konec dneva.

Zelo dolgo sem verjela v leve noge in slabe dni. In priznam, še danes me včasih povozijo. Razlika je, da danes vem, da sem jih sama pritegnila v svoj dan, le da mi zmanjka energije jih poslati drugam. Ali pa da se prejšnji večer nisem zadosti posvetila svoji čustveni higieni in pomagala sanjam, še preden so mi bile namenjene, očistiti negativno nesnago.

Dolgo sem mislila, da me lahko drugi spravijo v dobro in slabo voljo. Ker izredno cenim svojo svobodo in neodvisnost, mi ta princip ni preveč všeč. S študjem razne literature sem spoznavala, da smo sami kreatorji svojega življenja. Ideja sama po sebi zelo logična in možgani jo radi sprejmejo. Le uporabiti je ne znajo. No, pri zaslugah, uspehih in dosežkih so se že naučili, da je to njihov produkt. A neuspehov in negativnih misli še vedno ne priznavajo za svoje sadove.

Predivno, z majhnimi eksperimenti, sem spoznavala in možganom dokazovala, da si dejansko lahko stvari prikličemo v življenje. Zato se mi je zdela ideja o dnevniku hvaležnosti zanimiva, sploh ker sem z mojo coachinjo odkrila, da je na poti do sprejemanja sebe in drugih potrebna prav hvaležnost, za vse kar je.

Tako sedaj vsak dan porabim par minut, da zapišem, kaj se mi je dobrega zgodilo. Bili so dnevi, ko sem morala kar dobro nakodrati svoje sive celice – no ne nakodrati – preusmeriti; jim dati nov cilj. In bili dnevi, ko so super stvari kar letele iz mene. Bistvo vsega pa je, da sem z disciplino vsak dan našla vsaj pet stvari, za katere sem hvaležna.
Po enem letu mi je to taka rutina, da niti ne pišem več dnevno. Vsak trenutek znam prikazati tudi v drugi luči. In zaradi tega sem bolj srečna, uravnotežena in umirjena. Lažje sprejemam sebe in druge. In vse to opažajo tudi drugi in izboljašla se je tudi kakovost mojih odnosov.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/