In pa ščepec pohvale

Na treningih vodenja pri udeležencih pogosto začutim strah pred tem, da bi sodelavce razvadili, če bi jih (preveč) pohvalili. Ko se pogovarjamo o tem, kaj je potrebno, da so ljudje motivirani in zavzeto delajo, se pojavi vprašanje “kaj pa če se potem ne bodo več trudili?”. Kot da je zadovoljstvo pri delu znak za premalo vloženega napora.

Moj odgovor je vedno enak: “Kako se vi obnašate, kadar vam nekdo zaupa in vas pohvali? Se naslednjič potrudite bolj, ker ne želite razočarati te osebe, ali manj?” Večinoma ljudje odgovorijo z: “bolj”.

Če sami pri sebi vemo, da nas pohvala nagradi in hkrati motivira, zakaj se je tako bojimo dati? Je res izločena iz naše DNA in smo se naučili dajati le kritiko in opaziti le pomanjkljivosti? In če je to res, je to dovolj dober razlog, da tako nadaljujemo? Vsi smo odgovorni za svoje življenje in za svoj uspeh – na nivoju posameznika in družbe. Zakaj torej ne bi Ghandijevsko začeli s pohvalami, namesto da nas hromi nezaupanje do drugih.

Vztrajanje pri kritikah nikakor ni opravičljivo pri vodjih – vodja večinoma lahko ustvarja okolje in usmerja sodelavce. Nerazumljivo je, da na zgornje vprašanje, kaj ljudje storijo ob pohvali, prepogosto dobim tudi odgovor: “ne vem, saj me nihče ne pohvali”.

Pohvala ni korenček, kakor tudi ni že avtomatično pohvala če ne uporabimo palice. Pohvala je stvar higiene – higiene odnosov in vodenja. Je enako pomembna kot hvala, prosim, dober tek, dober dan in na svidenje. Je tudi vir motivacije.

Pri vedno večjih zahtevah trga, vodij in nas samih, da bi bili boljši, uspešnejši, učinkovitejši, pa tudi lepši, srečnejši, pametnejši… ustvarjamo visoka pričakovanja, ki pa brez pohvale na korake na poti do cilja, prepogosto vodijo v nezadovoljstvo ali celo frustracijo.

Pogosto opazim pri strankah, da se sprememba zgodi že kmalu po tem, ko jim pokažem in pohvalim vse dosedanje dosežke. Ko torej naslednjič želite motivirati sodelavce k dosegu cilja, poskusite s ščepcem pohvale!

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/