Še delate ali že mislite?

Na treningih vedno preverim pričakovanja udeležencev in jih poskušam vključiti v trening. Zadnjič je tako na programu za vodje eden od udeležencev po prvem dnevu rekel “upam, da bomo jutri tudi spet kaj praktičnega delali – npr. rezali ali lepili, da ne bo toliko razmišljanja”. Drugi pogosti odgovor na vprašanje o tem, kako je šlo uresničevanje akcijskega načrta, pa je stalna mantra: “preveč imam operative, nisem uspel-a”.

Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net