Vedeti ali znati?

Verjetno se vask izmed nas, ko kdaj nastopa, vpraša – kaj pa bom povedal(a) novega? In dejansko velikokrat tudi udeleženci raznih delavnic, predavanj, konferenc povedo, da ni bilo nič novega, da vse že vedo.

Res je, velikokrat smo že slišali, da sladkarije niso dobre za naše zobe in zdravje. Torej vemo, da sladkarije niso dobre. A kaj govori naše vedenje? Še vedno posegamo po torticah, čokoladi in bonbonih. Vemo, da je šort 4x tedensko pomemben za zdravo življenje, a koliko od nas res 4x tedensko športa?

Vodenje (leadership) je moja strast. Po izkušnjah vem, da je zna biti naporen a hkrati nadvse nagrajujoč poklic, zato uživam v predaji znanja tudi drugim vodjem. In vedno je tu izziv – da povem kaj novega. A v vodenju je veliko nians, a manj novosti. Je zelo enostavna zadeva za razumeti, a težka za narediti. V vsakem trenutku, vsak dan, vse leto… Vodja je vodja predvsem z vzgledom. In tako se večkrat zgodi, da vodje vedo vse – o ustvarjanju zaupanju, o razumevanju različnih osebnosti, o motiviranju le-teh, o ustvarjanju inovativnega in motivirajočega okolja, o pravih tehnikah razvoja sodelavcev…

Vedo vse, a pogosto je praksa drugačna. V praksi, se hitro pozabi, da preveč pravil in avtokracija duši inovativnost, kreativnost in veselje do dela. Da ravno to, ko nek postopek ni predpisan, sproži notranje vire sodelavcev in pripelje do nove (morda boljše) rešitve. Na tak način se ogromno naučimo. Da govorice ubijajo zaupanje, pa vse prepogosto sami zapadejo v sodenje drugih. Da smo si ljudje različni, a potem napredujejo le tisti, ki so nam najbolj podobni.

Izziv predavanj in učenja torej ni, podati ljudem teme, o katerih še nič ne vedo. Izziv ni vedeti – je znati. Prenesti naučeno v vsakdan, se zavedati, kdaj vem in ne delam, kot je prav in kdaj vem ter tako tudi delam, torej znam.

Kot z vožnjo kolesa pa hitro lahko vemo, kakšen je prav postopek, a le vaja nas potrdi v tem, da to tudi znamo.

Pogosto se pri prenosu v prakso spopadamo z dvomi o resničnosti in uporabnosti, tistega kar vemo. Naši možgani lažje sprejemajo enostavne vzorce, zato se na tak način učimo. Vemo, da za vožnjo s kolesom sedemo na kolo, držimo krmilo naravnost in stopamo na pedala.

A vemo tudi, da v ovinkih zavijemo s krmilom, da na strmini zaviramo, da včasih potiskamo pedala hitreje, včasih počasneje. Osnovno vedenje je enostavno, z uporabo kolesa in prilagoditvi okolju, pa znamo kolesariti.

Enako je pri vodenju. Teorije so relativno enostavne in kot pri vožnji s kolesom – pravilne le, če jih tudi uporabimo. Sčasoma pa razvijemo svoj slog. A brez poganjanja pedal in kolesa, to ni več vožnja s kolesom, kakor tudi brez etike, spoštovanja, odgovornosti, poguma in navdušenosti, vodja ne more biti dober vzgled sodelavcem.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/