3 miti o upravljanju časa
Zadnjič so me študentje povabili, da jim nekaj povem o “Time managementu”. “Seveda, noben problem, eden mojih prvih trenigov pred skoraj 20imi leti”… A ko sem začela razmišljati, sem ugotovila, da zadeva ni tako preprosta. Seveda, lahko bi govorila predvsem o TODO listah, o SMART ciljih, o TIMESHEETih, … že sama zgodovina od filofaxa do blackberrya bi lahko zapolnila celo uro…
A bolj kot to, sem se začela spraševati, ali je upravljanje časa res nekaj posebnega? Precej heretično, ker besedno zvezo vsi uporabljamo. A me je zanimalo, ali je beseda res rešitev ali le del problema.
In vedno bolj se mi zdi, da je to še ena od HITRJE-VIŠJE-MOČNEJE kategorij, ki jo pravzaprav ne znamo opredeliti. Ko je svet enkrat na konici prstov je res težko se upreti želji, da ga zgrabimo vsega in to takoj. Kaj je res pomembno, kaj nas res zanima, kaj res želimo…postaja s to dostopnostjo vedno večja dilema.
Veliko možnosti nam v resnici predstavlja oviro, saj nas paralizirajo pri odločanju. Da življenje peljemo v želeno smer, moramo vedeti, kaj je za nas nujno in kaj pomembno (oz. kaj ni ne eno ne drugo). Opazila, sem da je veliko ljudem iz zgoraj naštetih razlogov, to težko, tudi zaradi velike zunanje izbire. Tako pozabimo na interno motivacijo, kar pa otežkoča za nas pravo izbiro. Če se ne znamo odločiti kaj je pomembno, pa to vpliva ne le na naše razporejanje časa, vpliva na to, kako živimo življenje.
Pri razmišljanju sem prišla do spoznanja, da o obvladovanju oz. upravljanju časa, vsaj v moji glavi, obstaja kar nekaj mitov.
Mit 1: nimam dovolj časa
Kaj pa je dovolj časa? Če povzamem Adizesa je problem nekaj, kar lahko kontroliramo. In dan ima 24 ur. Količino časa torej ne ne moremo kontrolirati; ni v naši moči; torej ni naš problem. Lahko pa kontroliramo čemu ta čas namenimo. Torej imamo dovolj časa, le uporabimo ga drugače, kot bi si želeli.
Prepričanje, da nam bo učinkovito upravljanje časa omogočilo, da v en dan strpamo 26ur je ravno tako nekoristno kot čaj za hujšanje. Čas je omejen in to je dejstvo. Zato je pomembno, da se znamo odločiti, kaj nas bo peljalo v željeno smer in to tudi storimo.
Mit 2: drugi mi kradejo čas
Odrasle osebe imamo vedno izbiro. Zato lahko komunikacijo z drugimi prilagodimo tako, da se prilagodi našim potrebam. A preden to naredimo, bodimo iskreni do sebe in razmislimo, koliko časa smo izgubili zaradi pikolovstva, odlašanja, neodločnosti in pomanjkanja motivacije…
Pri pisanju tega članka sem pogledala 3x na Facebook, 10 minut izbirala slikico (potem se odločila, da ni pomembna) ter prebrala dva maila… Nikogar drugega, razen mene ni bilo, ki bi me motil…
Mit 3: nisem dober time-manager
Kako veste? Kakšna so merila? Če je to “narediti vse” je to naloga za “supermana” ne za “time-managerja”
Če menim, da ne znam dobro organizirati časa, je verjetno razlog, da nekaj nisem naredila, da odlašam, da si zastavim preveč stvari…
Izjava “nisem dober time-manager” je zgolj omejujoče prepričanje in nam še ne da nobenih informacij, kako se vesti v prihodnje. Nakazujte tudi, da naj bi bilo upravljanje s časom talent in ne veščina. S tem pa se ne morem strinjati. Večkrat sem dobila pohvale na svojo organiziranost in učinkovitost. A to ni vzrok v mojem talentu, temveč v disciplini. Če se nekaj odločim, to naredim – ne odlašam, ne iščem izgovorov, ne delam drugih stvari.
Zame torej upravljanje s časom ni nič drugega kot disciplina, da tisto, kar si zadam tudi opravim. Da se lotim takoj, ne brskam po internetu, delam druge stvari, grem po 100-o kavo ali podobno.
In zato je zame definicija time-managementa:
“Vzeti si čas in opraviti pomembne stvari z namenom živeti življenje v ravnovesju”.
Image courtesy: S. Vuono/ FreeDigitalPhotos.net