Vin’ al’ pir?

Vsa predavanja in knjige o pogajanjih v poslovnem (no pa tudi v privatnem) življenju nas vedno učijo, da je potrebno ustvariti “win”-”win” situacijo. Torej same zmagovalce. Pa bi svet res danes bil, kjer je, če bi se vsi tega držali? Nas je res toliko zmagovalcev? Res ločimo kdaj mi zmagamo in kdaj drugi izgubi? Je ta črta tako jasna? Je “win”-”win” res vedno možno? Lahko zmagovalec sploh obstaja brez poraženca?

Čeprav mi je koncept izredno simpatičen, pa imam v praksi pogosto težave. Verjetno je problem v tem, da rada zmagujem. In dolgo je trajalo, da sem razumela, da znani občutek zmage v resnici ni sitaucija “win”-”win” ampak “win”-”loose”. Torej še smo res iskreni do sebe, lahko pogosto ugotovimo, da spoznamo, da smo zmagali, šele ko vidimo, da je pred nami poraženec. Šele ustvarjanje poražencev pogosto da pravi občutek zmage – nad nečem ali nekom. Le redko se zavedamo, da lahko zmagamo tudi nad samim seboj ali svojim egom.

Morda pa bi model morali spremeniti. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste preko pogajanj spoznali človeka, ki ga izredno spoštujete; da ste se zamislili, kaj vse bi lahko dosegla skupaj; da ste se želeli od njega/nje učiti? Je bilo tu lažje najti kompromis ali celo prepustiti zmago? Ste pomislili: “OK, on/ona pa lahko. Temu pa privoščim!” Je bila misel na zmago sploh v ospredju?

Mar ni morda bolj resničen in tudi uporaben “WIN a PEER” koncept? Torej da skozi pogajanja pridobimo vrstnike, partnerje, mentorje celo prijatelje?

“Vin’”, “pir”, … ali karkoli drugega – važna je torej dobra družba.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/