Kako doživljamo spremembe

Krivujo sprememb mi je razložil eden mojih bivših direktorjev iz precej tehničnega vidika. Povedal je, »Nataša, ne pričakuj prezgodaj premikov. Ljudje morajo iti čez vse faze«. No, kar nekaj let po tem, si krivuljo še vedno pogosto pogledam, saj mi pomaga razumeti, zakaj ni sprememb in v kateri fazi se človek (ali jaz sama) nahajam. Krivulja mi pomaga, da se potrpežljiva in razumevajoča. Ni lahko, a je vsaj strukturirano. Ne ukvarjam se več s tem, kako doseči spremembo v celoti, temveč kako tim ali posameznika premakniti iz ene stopnje v drugo – ja lahko tudi kako iz zanikanja čimprej priti v depresijo.

Pred leti sem se pogosto sama nase jezila, da se po neuspehu nisem hitreje pobrala, da nisem sprejela spremembe še hitreje oz. da sem se upirala stvarem, ki so mi bile kasneje zelo blizu. Ko sem razmišljala zakaj je to tako, sem našla meni ustrezo metaforo. Če sem sredi padanja se ne moremo pobrati. Potrebno je pristati na tleh. Se trdno postaviti na obe nogi, prešteti kosti, dvigniti pogled in nadaljevati s potjo. Nobenemu pa nič ne koristi, če obleži v blatu, kakor tudi ne, če misli, da ob prostem padu ne bo zadel ob tla.

Za vodje, partnerje in politike je nujno, da so pri spremembah pred ljudmi, ki jih vodijo. Ne gre, da ljudje že pričnejo z rešitvami, vodja pa jih drži nazaj, ker je še v fazi zanikanja ali pa se zaradi strahu ne upa odločiti.

In če ste vodja, poskrbite, da boste kar nekaj faz pred sodelavci, saj jim bo to kazalo luč na koncu tunela. Pri tem vam z veseljem pomagam.