Začeti ali Just Do it!
Spomnim se, ko sem bila še manjša, so me starši vzgajali v duhu, da je potrebno začeto tudi končati. Vsekakor za večino življenjskih situacij nadvse primerna vaja, za kar sem jim tudi neznansko hvaležna. Naučila me je, da premislim, česa se lotim ter potem vztrajam do konca. Večinoma…
A ta vaja ima tudi temnejšo stran. Knjigo, ki mi po nekaj straneh pravi, da mi ni namenjena, težko neprebrano oddam na polico ali v knjižnico, kombinacija vztrajnosti in perfekcionizma je botrovala dolgim delovnim dnevom (in vikendom) in strahospoštovanje do konca je ohromilo začetek.
So pa tudi druge vrste ljudi, ki enostavno ne želijo pričeti z novimi stvarmi. Zadovoljni z obstoječim stanjem so pogosto tudi veliki zagovorniki takega statusa-quo. Kdorkoli se ukvarja s spremembami (pa naj bo change-management, leading change ali enostavno nakup novega TV sprejemnika), o tem lahko marsikaj pove.
Poleg revolucionarjev (žejnih po spremembah) in quoistov (nasprotnikom sprememb) pa so seveda tu še misleci. Ti so sposobni izdelati fenomenalen konstrukt, kaj vse bi bilo, če bi bilo, če bo in ne bo… Tako lepo po šolsko – vse SWOTe, vse deležnike, celotno strukturo, vse najprej lepo teoretično in začrtano.
V mojih možganih so nastanjeni vsi trije in pravi žur je, ko se odločim, da naj sodelujejo.
No tudi pisanje tega bloga je bilo tako. Prvi blog na “moji” spletni strani. Seveda mora biti super, najboljši, vnebovpijajoč, inspirativen,…. A kako držati tak tempo in kakovost v prihodnje? Kaj je prava tema za začetek, ki naj seveda ne bi bila – zdravo in kdo smo? Naj sploh pišem blog, ko pa je toliko že tega pisanja? Kdo bo bral blog, da bi vedela, kaj napisati? Oz. ali ni to pisanje razmišljanj, ne gleda na to kdo bere? Uf…. toliko misli in tako malo rešitev. In seveda, ker ni rešitev, se pričetek pisanja bloga zavleče…
In rešitev?
Da sploh dobimo zamisel, se najprej porodi želja po spremembi. Ne zagovarjam, da se zapodimo z glavo skozi zid (čeprav Peter Pan ni nujno izmišljen), je pa res, da zidov pogosto ni tam, kjer mislimo da so. Zato izkoristimo pozitivno kreativno energijo in čimprej poskusimo zamisel realizirati. Realizacija nam da veliko boljše in aktualnejše podatke o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne. In pri tem ne podcenjujmo energijo naše zamisli same.
In še kanček praktičnosti – seveda je več načrtovanja potrebnega pri gradnji atomskega reaktorja, a ne pustimo možganom, da izbiro naslednjega obroka obravnavajo kot atomski reaktor.
Ha, pa sploh ni bilo tako težko. Le začeti je treba!