Spomnim se, ko sem se sodelavcu po dolgem sestanku in napornem tednu iskreno opravičevala, ker nimam takoj pametnega odgovora. Njegov odgovor je bil:”Ne se sekirat. Sej je normalno. Mi je pa všeč, da se tudi tebi zgodi, te naredi nekako človeško.”
Občutek ni bil prijeten, a primerjava da nisem delovala kot človek, je bila zelo na mestu. Pehanje za idealnimi podobami, kaj še vse moram kot dober vodja znati, narediti, videti je ustvarjalo velik pritisk in osamljenost. Spisek lastnosti odličnega vodje je bil vedno daljši, časa pa vedno manj. Ko sem eno stvar uvedla v svoj način dela, sem spoznala še tri nove. Tako je moj TODO seznam postajal vedno boljši, moj ideal pa vedno bolj oddaljen.
Da “biti čovek” ni bilo na seznamu, verjetno ni potrebno govoriti..
