Moja 3,5 letna nečakinja me pogosto vpraša: “Nataša, zakaj hodiš v službo?”. Prvi meni logičen, a ne prav inspirativen odgovor je bil: “ker rabim dinčke”. A pri tem se mi je porajalo kup vprašanj. Je to res edini razlog? Kakšno sporočilo ji dajem s tem? Obsojena sem na tlako in življenje se začne po 17h? Pravzaprav bi delala kar delam tudi, če mi ne bi bilo treba služiti denarja. Zato ji sedaj povem, da hodim v službo iz istega razloga kot ona hodi v vrtec – ker rada hodim, ker se imam fino, sem s finimi ljudmi in se vsak dan kaj novega naučim. Zdi se mi, da je njej ta odgovor bolj logičen kot prvoten.
Vodja na belem konju
Se tudi vam zdi, da rabimo le pravega človek na vrhu (v podjetju, državi, organizaciji…) in vse bo spet dobro?
Res je, da riba smrdi pri glavi in velikokrat je vpliv ljudi na vodilnih položajih precejšen. A kadar se pritožujemo nad vodilnimi, hkrati jemljemo sebi moč za spremembe. Je res lahko en sam človek vplivnejši od tima? Ni morda preveč pričakovati, da se bo pojavil vodja belem konju in nas rešil? Saj poznate tisto – ko s prstom pokažem na drugega, štirje prsti še vedno kažejo name.
Pogosto mi na treningih ali coachingu klienti potožijo, da pač pri njih ne morejo nič narediti “ker je vodja tak in tak”. Pravzaprav to tudi slišimo v (pretiranih) upih za morebitnega novega mandatarja, predsednika uprave ipd.. Kot da bo pravo ime vse rešilo. Kot da.
Ne tvega(j)te !?
Pred časom sem pisala o strahu in kako se z njim spopasti. Strah pripomore k temu, da si česa ne upamo storiti – strah pred neznanim, pred posledicami (dobrimi in slabimi), strah pred tem, kaj bodo drugi mislili, strah pred izgubo (položaja, ugleda, varnosti).
Vsak dan dobivamo sporočila, da se moramo odločiti pravilno – skozi oglase, strokovnjake, članke, novice. Vsi imajo svoje dokaze, kaj je najboljše za nas. Hkrati pa me seveda sporočila stalno opozarjajo, da če želim biti dobra mama, žena ali vodja moram pravilno izbrati-se odločiti za pravo stvar, saj drugače mi bodo izpadali zobje, bom po svetu hodila umazana in otroci bodo nesrečni. Izbira je vedno širša, časa za raziskovanje in razmislek pa vedno manj. V tej težnji po popolnosti, je tveganje.