Vsekakor so bolj neformalni dogodki dober način za ohranjanje in grajenje dobrih odnosov znotraj tima. Pri tem pa je dobro paziti, da ne postanejo sami sebi namen. Pred časom me je nek potencialni naročnik kontaktiral za izvedbo takega programa. Osnovna ideja je bila, da bi se sproščeno družili nekje v naravi. A meni so zastrigla ušesa ob tem, ko je eden od vodilnih rekel: “mi si moramo določene stvari povedati.”

Image courtesy of Ambro / FreeDigitalPhotos.net

In res je – pomembno je, da vemo s kom delamo, kaj delmo dobro, kaj je potrebno spremeniti, kje so nove možnosti, kaj je za opustiti,… Torej potrebujemo bolj refleksijo* kot bildanje.

Tudi za timsko refleksijo je smiselno, da se odvija izven matičnih prostorov in vsekakor lahko vključimo tudi kako aktivnost za prebiti led oz. popestriti dogodek. A ta aktivnost naj nagovori probleme, s katerimi se tim srečuje pri rednem delu. Skozi drugačno situacijo jih namreč lahko osvetlimo. Preostanek dneva je tako namenjen pogovoru (refleksiji) o tem, kaj se je dogajalo med aktivnostjo in kako to prenesti na vsakodnevne odnose – kaj se ponavlja, kje se lahko izboljšamo, kaj nam gre dobro. Timsko refleksijo lahko uporabimo tudi po končanju projekta, a ne zgolj za trepljanje po rami, temveč tudi za iskren pogled na to, kaj in zakaj nam ni šlo dobro od rok.

Vprašanja, ki si jih lahko pri tem zastavimo so:

- v čem smo dobri

- v čem smo slabi

- kaj resnično želimo doseči

- kaj delamo za doseganje cilja

- s čim oviramo doseganje cilja

- kaj so naše glavne prioritete

- kako naša dejanja podpirajo naše prioritete

S timsko refleksijo opazimo tudi ali je tim sposoben odmika od vsakodnevnih opravil in razmišljati širše, kar je nujno potrebno za pravočasne odzive na spremembe trga in širše okolice.

Image courtesy of Ambro / FreeDigitalPhotos.net

* timsko refleksijo kot enega pomembnih principov delovanja uspešnih timov navajata tudi Ancona in Bresman v svoji knjigi X-Teams.

Čeprav mi je koncept izredno simpatičen, pa imam v praksi pogosto težave. Verjetno je problem v tem, da rada zmagujem. In dolgo je trajalo, da sem razumela, da znani občutek zmage v resnici ni sitaucija “win”-”win” ampak “win”-”loose”. Torej še smo res iskreni do sebe, lahko pogosto ugotovimo, da spoznamo, da smo zmagali, šele ko vidimo, da je pred nami poraženec. Šele ustvarjanje poražencev pogosto da pravi občutek zmage – nad nečem ali nekom. Le redko se zavedamo, da lahko zmagamo tudi nad samim seboj ali svojim egom.

Morda pa bi model morali spremeniti. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste preko pogajanj spoznali človeka, ki ga izredno spoštujete; da ste se zamislili, kaj vse bi lahko dosegla skupaj; da ste se želeli od njega/nje učiti? Je bilo tu lažje najti kompromis ali celo prepustiti zmago? Ste pomislili: “OK, on/ona pa lahko. Temu pa privoščim!” Je bila misel na zmago sploh v ospredju?

Mar ni morda bolj resničen in tudi uporaben “WIN a PEER” koncept? Torej da skozi pogajanja pridobimo vrstnike, partnerje, mentorje celo prijatelje?

“Vin’”, “pir”, … ali karkoli drugega – važna je torej dobra družba.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/