To je bil zame velik izziv, saj sem prepričana, da potrpežljivost ni del moje DNA. Se je pa tja uvrstil občutek za nujnost. To je pogojevalo moj način delovanja. Večina stvari, ki so me zadevale so se mi zdele nujne, s katerimi se je potrebno spopasti takoj. Kasneje bo prepozno. Posledice pa katastrofalne. Zato se mi je vedno zdelo, da je potrebno stvari narediti še hitreje in se m občutek nujnosti še potencirala. Pustiti, da “se stvari zgodijo” in iti s tokom je bil za mene povsem nerazumljiv koncept. A moj odnos in dejanja so ustvarjala stresno in napeto ozračje. S timom smo dosegali odlične rezultate, a občutek, da nekaj manjka je bil vsak dan močnejši…. Zato je bil čas za spremembo in se lotiti potrpežljivosti.

Pri tem mi je zelo pomagalo, da sem se pričela bolj odločati “s trebuhom”. Že prej sem vedela, da imam izredno dobro intuicijo, a ker za to ni znanstvene razlage, se je bilo nasloniti nanjo neprofesionalno. A na tak način se je težko prepustiti toku.

V spominu imam dva dogodka, ko sem “čutila” drugače, kot so mi sporočali možgani. In sicer, da se moj potni list ni izgubil, kot je bila prestrašena organizatorka ter “odlašanje” s klicem stranke, ki se je končno javila sama. Ta dva dogodka sta mi pokazala, da včasih potrpežljivost in tok pripeljeta do boljših rezultatov kot nadzor in sila.

Imeti zaupanje vase in v življenje pa je tisto, kar nam pomaga, kadar je potrebno na rezultate malce počakati.