Pred leti sem se pogosto sama nase jezila, da se po neuspehu nisem hitreje pobrala, da nisem sprejela spremembe še hitreje oz. da sem se upirala stvarem, ki so mi bile kasneje zelo blizu. Ko sem razmišljala zakaj je to tako, sem našla meni ustrezo metaforo. Če sem sredi padanja se ne moremo pobrati. Potrebno je pristati na tleh. Se trdno postaviti na obe nogi, prešteti kosti, dvigniti pogled in nadaljevati s potjo. Nobenemu pa nič ne koristi, če obleži v blatu, kakor tudi ne, če misli, da ob prostem padu ne bo zadel ob tla.

Za vodje, partnerje in politike je nujno, da so pri spremembah pred ljudmi, ki jih vodijo. Ne gre, da ljudje že pričnejo z rešitvami, vodja pa jih drži nazaj, ker je še v fazi zanikanja ali pa se zaradi strahu ne upa odločiti.

In če ste vodja, poskrbite, da boste kar nekaj faz pred sodelavci, saj jim bo to kazalo luč na koncu tunela. Pri tem vam z veseljem pomagam.

A kakšna je to pravzaprav strategija? Koliko jo uporabljamo v življenjskih situacijah? Imamo ljudje več kot enega partnerja, za vsak slučaj, da ne bomo na stara leta sami ali če se slučajno ne razumemo? Ali imamo kopico otrok, da bo vendarle vsaj eden, tak kot si želimo? Imamo več zaposlitev, ker se bojimo, da bomo eno izgubili? Ali pojemo predjed, glavno jed in poobedek, ker se bojimo, da ko končamo z eno, druge ne bo več tam?

To bi bilo zelo naporno, če bi že bilo izvedljivo.

V življenjskih situacijah – pri partnerjih, službi, še pogosto otrocih v modernješih časih, stavimo na eno izbiro. Zaupamo vase in ogromno energije vložimo v to, da se nam posreči. Pred seboj imamo jasno sliko, kako naj bi bilo in tej viziji sledimo.

Je torej to pravi način? Kdo bi vedel! Vsekakor izgleda, da je bolj naraven način. To vam pove tudi večina uspešnih ljudi – nismo delali nič drugega, kot sledili svojim sanjam. Sanje so bile ene, seveda pa so našli tisoče načinov za jih uresničiti. Razpršitev bi pomenila, imeti tisoč sanj in en način kako jih doseči (vse si bom kupil iz svoje plače, partner je odgovoren za mojo srečo, v tej službi sem bom razvijal celo življenje).

Vsak od nas ima verjetno znance, ki tudi po nekaj let zaman iščejo pravega partnerja, službo… Pogosto vedo povedati, da so poizkusili že vse!

Prepričana sem, da v kolikor želimo nekaj doseči, moramo v to vložiti vso našo energijo in napore. Svetloba ne reže stekla, laser ga – razpršeno energijo usmerimo. Verjamem, da je energija ključna za spremembe in napredek. Torej je pomembno, da jo usmerimo, ne da ji odvzamemo moč z razpršitvijo.

Če si res želim novo zaposlitev, potem je najbolje, da dobro razmislim in zapišem, KAKŠNA SLUŽBA TO JE in nato usmerim vse svoje napore v to, da jo najdem – kaj moram narediti, kje, koga vprašati, kako še drugače lahko to počnem… Kreiranje idealne službe, partnerja, dopusta nam razjasni, kaj v resnici želimo (in česa ne). To pa je osnova, da lahko to tudi dosežemo. Potrebno je le še 20.000 načinov (ali manj če nismo ravno Thomas Eddisoni), da to tudi uresničimo. Zagotovo potrpljenje tu pomaga, a potrpljenje ne pomeni, da izgubimo fokus.

Torej v življenjsih situacijah je včasih prava strategija ravno to, da nosimo vsa jajca v eni košari, da se osredotočimo na en cilj (to bi lahko imenovali tudi predanost). To ustvari veliko energije. Izkoristite jo, da steklo izrežete v oblike, ki jih želite.

Tvegano? Verjetno, dokler ne dobite potrditve, da dejansko deluje. Vredno? Vsekakor! Zabavno? Le če vam je všeč, da ste voditelj svojega življenja!

Poskusite! Kako vam je šlo?

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

Čeprav mi je koncept izredno simpatičen, pa imam v praksi pogosto težave. Verjetno je problem v tem, da rada zmagujem. In dolgo je trajalo, da sem razumela, da znani občutek zmage v resnici ni sitaucija “win”-”win” ampak “win”-”loose”. Torej še smo res iskreni do sebe, lahko pogosto ugotovimo, da spoznamo, da smo zmagali, šele ko vidimo, da je pred nami poraženec. Šele ustvarjanje poražencev pogosto da pravi občutek zmage – nad nečem ali nekom. Le redko se zavedamo, da lahko zmagamo tudi nad samim seboj ali svojim egom.

Morda pa bi model morali spremeniti. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste preko pogajanj spoznali človeka, ki ga izredno spoštujete; da ste se zamislili, kaj vse bi lahko dosegla skupaj; da ste se želeli od njega/nje učiti? Je bilo tu lažje najti kompromis ali celo prepustiti zmago? Ste pomislili: “OK, on/ona pa lahko. Temu pa privoščim!” Je bila misel na zmago sploh v ospredju?

Mar ni morda bolj resničen in tudi uporaben “WIN a PEER” koncept? Torej da skozi pogajanja pridobimo vrstnike, partnerje, mentorje celo prijatelje?

“Vin’”, “pir”, … ali karkoli drugega – važna je torej dobra družba.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/