“Image courtesy of Image courtesy of iosphere / FreeDigitalPhotos.net

Preteklih nekaj let je vzelo tako čas (praviloma je zaposlenih manj ali pa je več nalog na enega), kakor tudi pokazalo, da cona udobja ni nikoli pametna izbira. Kako vse narediti v tem kratkem času, kako žonglirati z novimi projekti ter samimi nujnimi stvarmi, kako si vzeti čas zase… so glavne teme, ki zavirajo osebne in organizacijske spremembe. Če za spremembe potrebujemo čas, časa pa ni, kaj storiti?

Slovenci imamo fin rek:”Hiti počasi”. Marsikoga spravi v slabo voljo, saj izgleda kot da se norčuje iz nas. A v resnici vsebuje veliko modrost. Ko imamo veliko obveznosti, ko časa primanjkuje, ko je veliko stvari pomembnih, je izrednega pomena, da se pravilno odločimo.

Pomembno je, da se nehamo slepiti, da bomo naredili vse, saj to nikoli ne uspe. Včasih naredimo veliko, a kako je s kakovostjo? Kako je z našimi odnosi z drugimi? Morda se komu to zdi nepomembno, a ravno odnosi in sodelovanje so lahko ključnega pomena, da naslednjič naredimo še več ali boljše.

Pravila upravljanja s časom so:

- ne odlašaj (tudi jamranje, smiljenje in jeza so odlašanje)

- naredi zoprne stvari prve

- določi prioritete (kaj je pomembno, ne zgolj nujno)

- načrtuj pomembno

- ne zapolni si celega dneva z aktivnostmi – načrtuj nepričakovano

- načrte zapiši in jim določi potreben čas

- vzemi si čas za razmislek

- najprej dokončaj eno stvar, preden se lotiš druge

- odpravi ali omeji motnje

- naučite se reči NE

- bodi realističen.

Na treningih pogosto slišim ljudi, ki imajo občutek, da sami ne morejo nič spremeniti – prioritete določa vodja, sodelavec, stranke, država… A če pogledamo zgornje nasvete, so vezani na nas – na naše odločitve in naše prioritete. Je pa res, da si pogosto tega ne priznamo. Koliko izmed nas, vrine še samo tisto zadevo, saj ne bo več kot 5 minut, ali komu je lahko reči NE svojemu nadrejenemu ali dobri stranki? Časa nimamo oz. ga ne upravljamo. Vsak izmed nas ima na dan 24 ur in kaj z njimi naredimo je v veliki meri odvisno od nas in naše naravnanosti.

Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net