Rojeni za optimiste?

Ja, zunaj še vedno brije recesija, in ja, ljudje ostajajo brez zaposlitev in seveda je težje sprejeti pravo odločitev in dnevi niso vedno izpolnjeni le z zabavo in veseljem…
A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?
Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v redu”. Kaj se je zgodilo z “super!” krasno!” “enkratno!” Verjetno so skupaj z nekaj pripadniki emigirali na drugo celino in nam gredo zato sedaj tako na živce. Seveda je tudi nepristno in narejeno. Pogosto tudi slišim, da ni del naše narave. Tega enostavno ne morem verjeti. Mogoče ni del naše kulture, zagotovo pa je del naše narave. Kako je sicer možno, da je za nasmeh potrebno manj obraznih mišic, kot za mrščenje?
Pogosto velja tudi prepričanje, da se rodimo kot optimisti ali pesimisti. Torej je pozitivna usmerjenost stvar usode, ki določa, kako bomo živeli svoje življenje. Sama sem se skozi vzgojo naučila biti zelo previdna, se zavedati tveganj in izbrati varno pot. Danes se mi zdi nadvse smešno, da sem zaradi tega kot glavno smer študija izbrala računovodstvo in ne HR ali marketing. Bala sem se, da za HR ne bo prave službe, da mi bo v marketingu zmanjkalo idej, zato so se mi računovodska pravila, ki jih določa nekdo drug, zdela bolj varna pot.
A če stalno skušamo izbrati le najbolj varno pot, se pri tem ubadamo predvsem z težavami, problemi in tveganji, ki so pred nami. Sprejemnik naravnamo na negativne stvari. Zagotovo je pametno sem ter tja razmisliti, kaj bi lahko šlo narobe in izbrati varno možnost, a živeti s tem iz dneva v dan, vsaj mene, ne osrečuje in izpolnjuje.
Če se osredotočimo na negativno, to tudi privabimo v svoje življenje. Tudi če jih ne privabimo, pa vsekakor vidimo le to. Moje življenje je bilo lepo, a privabljala sem ljudi, ki so in bili nesrečni, prestrašeni ali vsaj zaskrbljeni. Tako so se tudi naši pogovori vrteli v tej smeri. Ta spirala se je začela sukati vedno bolj navzdol in je bilo težko to presekati. Sploh ker je po nekem čudnem naključju to privabilo pa poslovni uspeh v moje življenje.
Ker sem bila uspešna a ne povsem srečna, me je zanimalo, kaj “srečni” ljudje počnejo. Ena prvih stvari, ki sem jo opazila, je bila, da so optimistični ne glede na to kaj se zgodi. A moje prepričanje, da smo rojeni pesimisti in optimisti, mi je skoraj prepričalo, da bom ostala ne-srečna do konca življenja. A ker sem po naravi tudi vztrajen (nekateri bi rekli trmast) človek, sem pričela iskati različne tehnike, ki bi mi pomagale postati bolj pozitivna. Najbolj enostavna se je zdela dnevnik hvaležnost in prinesla prve spremembe. Že po mesecu ali dveh, se je moj fokus začel spreminjati.
Nisem več videla le slabih stvari in prvo sem najprej videla pozitivne stvari. Spoznala sem, da jaz upravljam s svojimi miselnimi procesi in jih torej lahko usmerim v željeno smer.
Torej se ODLOČIM usmeriti svoje možgane v pozitivne, izpolnjujoče in srečne misli.
Ko nam je pred nekaj dnevih na seminarju trener rekel, naj si izberem en krasen dan v tem letu, je bil moj odgovor: “kar ti izberi, zame so bili vsi enkratni!”
Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/