Image courtesy of Master isolated images at FreeDigitalPhotos.net

Ste že imeli izkušnjo, da ste zaposlili prijatelja? Po možnosti takega, s katerim še niste predhodno delali? Kako se je izšlo?

“Nikoli več ne zaposlim prijatelja”, je pogosto sklep tistih, ki so poskusili. Kljub temu pa večina izmed nas tudi preko poslovnih vezi sklepa pristna prijateljstva. Je od sodelavca do prijatelja res enosmerna cesta, ali je možna tudi obratna pot.

Na okrogli mizi podjetja Competo je g. Emil Tedeschi, ki je na lastni koži doživel neprijetne posledice sodelovanja s prijatelji, povedal zanimivo misel: “Če delate iz gušta, ne zgolj iz potrebe, potem lahko delam s prijatelji in sklepam prijateljstva tudi v službi”.

Oba s sogovornikom g. Tomažem Berločnikom sta bila mnenja, da je osnova za prijateljstvo in sodelovanje zaupanje. A hkrati sta oba pogosto omenjala visoke etične standarde in profesionalizem. Tema pogovora je bila čustvena inteligentnost in vodenje. Dr. Aleksander Zadel je na začetku izpostavil, da čustvena inteligentnost pomeni, da znamo čustva uporabiti v službi strategije. Ker gre pri čustvih tudi za izbrano vedenje oz. čustvovanje, je pomembno, da se pred izbiro vprašamo: “ali nam bo ta način koristil pri udejanjanju naše strategije ali ne?”. Torej ali bomo s tem odzivom oz. vedenju prispevali k dvigu zaupanja, boljšim odnosom, uspešnejšemu poslovanju ali ne.
Če torej povzamem izkušnje in nauke sogovornikov, ter vključim še svoje, bi rekla tako:

1.Delajte z ljudmi, ki jim zaupate. Dobri prijatelji in sodelavci smo lahko, kadar vlada zaupanje. Zaupanje v to, da se držimo vseh sklenjenih dogovorov – od dogovora za pivo, do milijonskega posla. Zaupanje se izraža torej skozi spoštovanje.

2. Izbirajte svoje vedenje skladno s strategijo, ki jo imate. Če želite ohraniti dobre odnose, potem naj vas to vodi tudi pri vsakodnevnem delu. Tako tudi prijateljstva ne bodo trpela, oz. se bodo stkala nova. Če je bolj pomembno, da imate prav, kot da sodelujete, se bo to kazalo tudi v odnosih.

3. Bodite etični. Pravi prijatelj vas ne bo postavil pred dilemo, ko boste morali izbirati med tistim kar je prav in prijateljem. Podobno ne postavljajte prijatelja pred enako izbiro. Tudi če vam posel ne teče kot želeno, premislite kdaj prosite prijatelja za pomoč in za kakšno.

4. Imejte visoke profesionalne standarde. Zahtevajte veliko od sebe in enako od sodelavcev. Napredek se zgodi, ko presežemo omejitve, ko gremo iz cone udobja. Če ljudje niso pripravljeni te cone zapustiti, boste težko dosegli velike stvari.

5. Zagotovite si poizkusno dobo. Ne gre za zakonsko predpisane možnosti, temveč za fair in odprt dogovor s prijateljem. Če prvič sodelujete s človekom, s katerim sta si po osebni plati blizu, še ne pomeni, da tudi poslujeta enako. Vstopita v odnos z odprtimi kartami in možnostjo, da sodelovanje ne bo tako dobro, kot je prijateljstvo. Ohranita vsaj enega od obeh s tem, da si v začetku dogovorita možnost izstopa.

Moj odgovor je šel v tej smeri in spodbudil tudi ta zapis.

Ko začnejo ljudje omenjati manipulacijo, najprej vprašam kaj njim pomeni beseda “manipulacija”. Že tu so različni odgovori, včasih pa odgovora niti ni. Torej spraševalec ni niti pomislil, kaj mu to pomeni, le pritisnil nalepko. Velikokrat se nam zgodi kaj takega. Vprašam tudi ali je to nekaj negatvnega ali pozitivnega zanje.. Tudi tu že velikokrat pridemo do odgovora “ja odvisno…”

Potem povem, da kolikor jaz vem manipulacija izhaja iz grške besede “manus=roka”. Torej bi lahko manipulacijo brez emocionalnih konotacij predstavili kot rokovanje. Jaz npr. vsak dan tudi po več ur manipuliram z mojim računalnikom, pa da se (nihče) ne pritožuje. Potem razložim, da se meni zdi bistvo komunikacije in sodelovanja, v tem da iščemo win-win rešitve. To lahko storim le, če vem, kaj je nekomu pomembno in kaj nekdo želi. Če drugemu to dam, jaz pa dobim nekaj, kar je meni pomembno, potem je zame to dobra stvar.

Zakaj bi bilo narobe, če mož prinese domov rože, ker hoče zvečer ven s prijatelji, namesto k tašči. Problem ni, da jih prinese, ko hoče zvečer ven, problem je, da jih ne prinese ob drugih prilikah. Torej če rešujemo problem, razmišljamo o tem, kako dobiti več rož. Kako biti bolj prijazen. Kako skrbeti za odnos tudi v času, ko ne rabim ničesar. Resničen problem oz. izhodišče je, da gospod in gospa očitno ne vesta, kaj je komu všeč, kako drugi razume izražanje ljubezni in kaj storiti, da se bosta skupaj imela lepše.

Z mehko komunikacijo, odprtimi vprašanji, aikido principom… bo ta cilj lažje dosežen, kot če takoj napadamo in obtožujemo. A če mož ne bo hotel kupovati rož, tudi to ne bo pomagalo. In tukaj je zame meja…

Nikakor nikoli nikogar ne silti v nekaj, kar njemu (njej) ni OK. Če je manipulacija torej nekaj, da pripravim človeka, da naredi tisto, kar ni skladno z njegovimi vrednotami, potem se mi zdi manipulacija slaba in ljudem, tudi meni, ni všeč.

A to, da spošutjemo vrednote in interese, ter da razmišljamo o naših prepričanjih in vedenjih, je osnova dobrih odnosov, komunikacije in osebne rasti. Ozadje vsega pa je spoštovanje ljudi, ki gradi zaupanje.

Pri coachingu, kot ga razumem in prakticiram sama, vidim možnosti za (negatvino) manipulacijo še toliko manj. V ne-direktivnem coachingu delamo s cilji, ki si jih postavi klient. V njegovem ritmu, z njegovimi strategijami. Glavna naloga coacha pri tem je, da klientu pomagaš doseči cilje. Pri ne-direktivnem coachingu, mojih (coachevih) želja ni v procesu -razen, da je moj namen, da klient doseže svoj cilj (a če je že to hudo, potem smo morda bolj papeški od papeža).

A če se vrnem še na spoštovanje – ko ima nekdo res močno prepričanje, da je coaching (trening, komunikacijske tehnike,…) nekaj slabega, potem je to njihova izbira in pravica. Je že razlog, da ga potrebujejo in se ne morejo ločiti od njega.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/