Vemo tudi, da dobre stvari potrebujejo svoj čas. Novo znanje vsekakor je dobra stvar. Je tudi njuna stvar. V svetu kakršnem živimo, si ne moremo privoščiti, da se ne bi učili. Vsak dan. Ob vsaki priložnosti.

Majhni otroci uživajo v učenju. Za njih je to igra. Odkrivajo nove stvari, se jim čudijo, so ob njih navdušeni, včasih prestrašeni, a kljub temu jih nič ne ustavi. Raziskujejo na način, ki je njim lasten, ki jim odgovarja.

Kako torej, da toliko otrok ne mara hoditi v šolo? Morda je razlog v tem, da čeprav ni več usmerjenega izobraževanja, ne priznavamo drugih inteligenc kot sta naravoslovna in družboslovna oz. kot jih Gardner imenuje matematično-logična in jezikovna. Pri tem pa pozabljamo na še preostali 6 inteligenc – glasbeno, naravoslovno, medosebno (interpersonalna), osebno (intrapersonalna), prostorka in telesno-gibalna.

Obstaja torej velika verjetnost, da skozi šolski sistem naši otroci in mi sami nismo bili spodbujeni, da bi raziskovali svojo inteligentnost. Enostavno smo bili ožigosani kot družboslovci, naravoslovci ali ne preveč pametni.

Ker nam učenje ni bilo prestavljeno na način, s katerim smo novo znanje lažje absorbirali, smo se učili težje in se manj zabavali. S tem pa izgubljali motivacijo in veselje. Tako smo bili veseli, ko se v službi ni bilo treba več učiti. A le za kratek čas, saj brez učenja tudi tu ne gre.

Vesela sem, da je veliko trenerjev že osvojili tehnike učenja z nagovorom vseh osmih inteligenc in tudi marsikateri učitelj se jih zaveda. Zato verjamem, da se bomo kmalu prvega septembra veselili in se tudi odrasli odločili, kaj se bomo to leto učili.

Zgodba je sicer izmišljena, temelji pa na opazovanju dogajanj na seminarjih in po njih. Ravno pretekli teden je v Zagrebu skupina izjemno motiviranih vodij spoznavala principe in potek coaching pogovora. Ko smo vadili potek, se je pojavil večen strah – kaj pa če opazijo, da sledim protokolu? Kaj pa če ne bom suveren? Kaj če se mi na sredini ustavi?

Kdaj smo pridobili strah pred učenjem? Zakaj je tako nesprejemljivo priznati, da nekaj (še) ne znamo in se nato tega naučiti? Kdaj smo ustvarili miselnost, da se pametni rodijo, učenje pa je za neumne?

Vse kar znamo, smo se naučili. Učili pa smo se na različne načine – skozi igro, branje, preizkušanje, nasvete kolegov in mentorjev,… In potem smo poskušali sami. Se spomnite prve vožnje s kolesom? Ali pa prvih korakov? Če bi se jih lotili, kot se odrasli lotimo novih (mehkih) veščin, bi nas mame še vedno nosile naokoli.

Vsako učenje potrebuje čas in vajo. Dovolimo si oboje – tudi če smo vodje, izkušeni prodajalci ali vrhunski strokovnjaki.

Ko naslednjič naletite na “Tineta”, se mu zgolj nasmehnite in recite:”Ja bil sem na seminarju. Zdelo se mi je zanimivo in znalo bi izboljšati naše odnose in rezultate. Malce se še lovim, zato te prosim, da mi pomagaš.”

Tudi če sodelavci nič ne rečejo, bo njihov komentar čez čas: “no končno se ga/je nekaj prijelo”. Kaj je lahko boljša motivacija, da naučeno uporabijo tudi sami?

Da bo tudi vaše okolje postalo učeče, poskusite s temi idejami, ko opazite, da si nekdo prizadeva uvesti novosti

• pohvalite majhne korake in dajte vzpodbudo
• pohvalite napredek in ga/jo prosite, naj nauči še vas
• pohvalite željo po spremembi
• pohvalite angažiranost in željo po učenju
• pohvalite, pohvalite, pohvalite,….
• ponudite pomoč,
• poskrbite, da se naučijo tudi drugi (če se učimo skupaj, smo spet vsi enaki).

Če ste vi tisti, ki uvajate novosti:

• lažje vam bo, če najavite spremembe
• povejte, kaj ste se naučili in kaj boste spremenili
• prosite za pomoč – toleranco, feedback ali nasvet.
• sprejmite svoje napake s humorjem.

Image courtesy of artur84 / FreeDigitalPhotos.net

Res je, da riba smrdi pri glavi in velikokrat je vpliv ljudi na vodilnih položajih precejšen. A kadar se pritožujemo nad vodilnimi, hkrati jemljemo sebi moč za spremembe. Je res lahko en sam človek vplivnejši od tima? Ni morda preveč pričakovati, da se bo pojavil vodja belem konju in nas rešil? Saj poznate tisto – ko s prstom pokažem na drugega, štirje prsti še vedno kažejo name.

Pogosto mi na treningih ali coachingu klienti potožijo, da pač pri njih ne morejo nič narediti “ker je vodja tak in tak”. Pravzaprav to tudi slišimo v (pretiranih) upih za morebitnega novega mandatarja, predsednika uprave ipd.. Kot da bo pravo ime vse rešilo. Kot da ni zadaj strukture, ki živi svoje – v organizacijah ali v državi. Gre za navade, za stvari, ki jih počnemo, gre za organizacijsko kulturo (tudi država ima svojo). In del te smo vsi, ki v tej organizaciji delujemo in s tem delovanjem, nanjo tudi vplivamo.

Če vodja meni, da je superman in vsi, ki mu sledijo, to upajo – kakšni so dejansko rezultati? Iskreno verjamem, da vodja naredi razliko. A za to razliko, za spremembo potrebuje tudi energijo drugih ljudi. Tudi ti, morajo biti zavzeti, motivirani in proaktivni za reševanje. Tako so spremembe lahko hitrejše in boljše. V nasprotnem primeru je preveliko neravnovesje moči, nerealna pričakovanja in vnaprej programirana razočaranja.

A seveda, če sem proaktiven, prevzemam tudi odgovornost. Tega pa večina ljudi ne mara. Je že bolje počakati, da pride pravi človek, da vse reši, drugače pa najdemo pač drugega. Lahko je biti “PROTI”, težko je nekaj narediti “ZA”. Sami pa med tem lahko razmišljamo, kakšen naj bi ta vodja bil, kaj je prejšnji naredil narobe, kaj naj bi novi bolje… Vse vemo, a čakamo, da nekdo nekaj naredi .

Image courtesy of Ambro / FreeDigitalPhotos.net