Vemo tudi, da dobre stvari potrebujejo svoj čas. Novo znanje vsekakor je dobra stvar. Je tudi njuna stvar. V svetu kakršnem živimo, si ne moremo privoščiti, da se ne bi učili. Vsak dan. Ob vsaki priložnosti.

Majhni otroci uživajo v učenju. Za njih je to igra. Odkrivajo nove stvari, se jim čudijo, so ob njih navdušeni, včasih prestrašeni, a kljub temu jih nič ne ustavi. Raziskujejo na način, ki je njim lasten, ki jim odgovarja.

Kako torej, da toliko otrok ne mara hoditi v šolo? Morda je razlog v tem, da čeprav ni več usmerjenega izobraževanja, ne priznavamo drugih inteligenc kot sta naravoslovna in družboslovna oz. kot jih Gardner imenuje matematično-logična in jezikovna. Pri tem pa pozabljamo na še preostali 6 inteligenc – glasbeno, naravoslovno, medosebno (interpersonalna), osebno (intrapersonalna), prostorka in telesno-gibalna.

Obstaja torej velika verjetnost, da skozi šolski sistem naši otroci in mi sami nismo bili spodbujeni, da bi raziskovali svojo inteligentnost. Enostavno smo bili ožigosani kot družboslovci, naravoslovci ali ne preveč pametni.

Ker nam učenje ni bilo prestavljeno na način, s katerim smo novo znanje lažje absorbirali, smo se učili težje in se manj zabavali. S tem pa izgubljali motivacijo in veselje. Tako smo bili veseli, ko se v službi ni bilo treba več učiti. A le za kratek čas, saj brez učenja tudi tu ne gre.

Vesela sem, da je veliko trenerjev že osvojili tehnike učenja z nagovorom vseh osmih inteligenc in tudi marsikateri učitelj se jih zaveda. Zato verjamem, da se bomo kmalu prvega septembra veselili in se tudi odrasli odločili, kaj se bomo to leto učili.

Zgodba je sicer izmišljena, temelji pa na opazovanju dogajanj na seminarjih in po njih. Ravno pretekli teden je v Zagrebu skupina izjemno motiviranih vodij spoznavala principe in potek coaching pogovora. Ko smo vadili potek, se je pojavil večen strah – kaj pa če opazijo, da sledim protokolu? Kaj pa če ne bom suveren? Kaj če se mi na sredini ustavi?

Kdaj smo pridobili strah pred učenjem? Zakaj je tako nesprejemljivo priznati, da nekaj (še) ne znamo in se nato tega naučiti? Kdaj smo ustvarili miselnost, da se pametni rodijo, učenje pa je za neumne?

Vse kar znamo, smo se naučili. Učili pa smo se na različne načine – skozi igro, branje, preizkušanje, nasvete kolegov in mentorjev,… In potem smo poskušali sami. Se spomnite prve vožnje s kolesom? Ali pa prvih korakov? Če bi se jih lotili, kot se odrasli lotimo novih (mehkih) veščin, bi nas mame še vedno nosile naokoli.

Vsako učenje potrebuje čas in vajo. Dovolimo si oboje – tudi če smo vodje, izkušeni prodajalci ali vrhunski strokovnjaki.

Ko naslednjič naletite na “Tineta”, se mu zgolj nasmehnite in recite:”Ja bil sem na seminarju. Zdelo se mi je zanimivo in znalo bi izboljšati naše odnose in rezultate. Malce se še lovim, zato te prosim, da mi pomagaš.”

Tudi če sodelavci nič ne rečejo, bo njihov komentar čez čas: “no končno se ga/je nekaj prijelo”. Kaj je lahko boljša motivacija, da naučeno uporabijo tudi sami?

Da bo tudi vaše okolje postalo učeče, poskusite s temi idejami, ko opazite, da si nekdo prizadeva uvesti novosti

• pohvalite majhne korake in dajte vzpodbudo
• pohvalite napredek in ga/jo prosite, naj nauči še vas
• pohvalite željo po spremembi
• pohvalite angažiranost in željo po učenju
• pohvalite, pohvalite, pohvalite,….
• ponudite pomoč,
• poskrbite, da se naučijo tudi drugi (če se učimo skupaj, smo spet vsi enaki).

Če ste vi tisti, ki uvajate novosti:

• lažje vam bo, če najavite spremembe
• povejte, kaj ste se naučili in kaj boste spremenili
• prosite za pomoč – toleranco, feedback ali nasvet.
• sprejmite svoje napake s humorjem.

Image courtesy of artur84 / FreeDigitalPhotos.net

Res je, velikokrat smo že slišali, da sladkarije niso dobre za naše zobe in zdravje. Torej vemo, da sladkarije niso dobre. A kaj govori naše vedenje? Še vedno posegamo po torticah, čokoladi in bonbonih. Vemo, da je šort 4x tedensko pomemben za zdravo življenje, a koliko od nas res 4x tedensko športa?

Vodenje (leadership) je moja strast. Po izkušnjah vem, da je zna biti naporen a hkrati nadvse nagrajujoč poklic, zato uživam v predaji znanja tudi drugim vodjem. In vedno je tu izziv – da povem kaj novega. A v vodenju je veliko nians, a manj novosti. Je zelo enostavna zadeva za razumeti, a težka za narediti. V vsakem trenutku, vsak dan, vse leto… Vodja je vodja predvsem z vzgledom. In tako se večkrat zgodi, da vodje vedo vse – o ustvarjanju zaupanju, o razumevanju različnih osebnosti, o motiviranju le-teh, o ustvarjanju inovativnega in motivirajočega okolja, o pravih tehnikah razvoja sodelavcev…

Vedo vse, a pogosto je praksa drugačna. V praksi, se hitro pozabi, da preveč pravil in avtokracija duši inovativnost, kreativnost in veselje do dela. Da ravno to, ko nek postopek ni predpisan, sproži notranje vire sodelavcev in pripelje do nove (morda boljše) rešitve. Na tak način se ogromno naučimo. Da govorice ubijajo zaupanje, pa vse prepogosto sami zapadejo v sodenje drugih. Da smo si ljudje različni, a potem napredujejo le tisti, ki so nam najbolj podobni.

Izziv predavanj in učenja torej ni, podati ljudem teme, o katerih še nič ne vedo. Izziv ni vedeti – je znati. Prenesti naučeno v vsakdan, se zavedati, kdaj vem in ne delam, kot je prav in kdaj vem ter tako tudi delam, torej znam.

Kot z vožnjo kolesa pa hitro lahko vemo, kakšen je prav postopek, a le vaja nas potrdi v tem, da to tudi znamo.

Pogosto se pri prenosu v prakso spopadamo z dvomi o resničnosti in uporabnosti, tistega kar vemo. Naši možgani lažje sprejemajo enostavne vzorce, zato se na tak način učimo. Vemo, da za vožnjo s kolesom sedemo na kolo, držimo krmilo naravnost in stopamo na pedala.

A vemo tudi, da v ovinkih zavijemo s krmilom, da na strmini zaviramo, da včasih potiskamo pedala hitreje, včasih počasneje. Osnovno vedenje je enostavno, z uporabo kolesa in prilagoditvi okolju, pa znamo kolesariti.

Enako je pri vodenju. Teorije so relativno enostavne in kot pri vožnji s kolesom – pravilne le, če jih tudi uporabimo. Sčasoma pa razvijemo svoj slog. A brez poganjanja pedal in kolesa, to ni več vožnja s kolesom, kakor tudi brez etike, spoštovanja, odgovornosti, poguma in navdušenosti, vodja ne more biti dober vzgled sodelavcem.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/