Vemo tudi, da dobre stvari potrebujejo svoj čas. Novo znanje vsekakor je dobra stvar. Je tudi njuna stvar. V svetu kakršnem živimo, si ne moremo privoščiti, da se ne bi učili. Vsak dan. Ob vsaki priložnosti.

Majhni otroci uživajo v učenju. Za njih je to igra. Odkrivajo nove stvari, se jim čudijo, so ob njih navdušeni, včasih prestrašeni, a kljub temu jih nič ne ustavi. Raziskujejo na način, ki je njim lasten, ki jim odgovarja.

Kako torej, da toliko otrok ne mara hoditi v šolo? Morda je razlog v tem, da čeprav ni več usmerjenega izobraževanja, ne priznavamo drugih inteligenc kot sta naravoslovna in družboslovna oz. kot jih Gardner imenuje matematično-logična in jezikovna. Pri tem pa pozabljamo na še preostali 6 inteligenc – glasbeno, naravoslovno, medosebno (interpersonalna), osebno (intrapersonalna), prostorka in telesno-gibalna.

Obstaja torej velika verjetnost, da skozi šolski sistem naši otroci in mi sami nismo bili spodbujeni, da bi raziskovali svojo inteligentnost. Enostavno smo bili ožigosani kot družboslovci, naravoslovci ali ne preveč pametni.

Ker nam učenje ni bilo prestavljeno na način, s katerim smo novo znanje lažje absorbirali, smo se učili težje in se manj zabavali. S tem pa izgubljali motivacijo in veselje. Tako smo bili veseli, ko se v službi ni bilo treba več učiti. A le za kratek čas, saj brez učenja tudi tu ne gre.

Vesela sem, da je veliko trenerjev že osvojili tehnike učenja z nagovorom vseh osmih inteligenc in tudi marsikateri učitelj se jih zaveda. Zato verjamem, da se bomo kmalu prvega septembra veselili in se tudi odrasli odločili, kaj se bomo to leto učili.

Vsekakor so bolj neformalni dogodki dober način za ohranjanje in grajenje dobrih odnosov znotraj tima. Pri tem pa je dobro paziti, da ne postanejo sami sebi namen. Pred časom me je nek potencialni naročnik kontaktiral za izvedbo takega programa. Osnovna ideja je bila, da bi se sproščeno družili nekje v naravi. A meni so zastrigla ušesa ob tem, ko je eden od vodilnih rekel: “mi si moramo določene stvari povedati.”

Image courtesy of Ambro / FreeDigitalPhotos.net

In res je – pomembno je, da vemo s kom delamo, kaj delmo dobro, kaj je potrebno spremeniti, kje so nove možnosti, kaj je za opustiti,… Torej potrebujemo bolj refleksijo* kot bildanje.

Tudi za timsko refleksijo je smiselno, da se odvija izven matičnih prostorov in vsekakor lahko vključimo tudi kako aktivnost za prebiti led oz. popestriti dogodek. A ta aktivnost naj nagovori probleme, s katerimi se tim srečuje pri rednem delu. Skozi drugačno situacijo jih namreč lahko osvetlimo. Preostanek dneva je tako namenjen pogovoru (refleksiji) o tem, kaj se je dogajalo med aktivnostjo in kako to prenesti na vsakodnevne odnose – kaj se ponavlja, kje se lahko izboljšamo, kaj nam gre dobro. Timsko refleksijo lahko uporabimo tudi po končanju projekta, a ne zgolj za trepljanje po rami, temveč tudi za iskren pogled na to, kaj in zakaj nam ni šlo dobro od rok.

Vprašanja, ki si jih lahko pri tem zastavimo so:

- v čem smo dobri

- v čem smo slabi

- kaj resnično želimo doseči

- kaj delamo za doseganje cilja

- s čim oviramo doseganje cilja

- kaj so naše glavne prioritete

- kako naša dejanja podpirajo naše prioritete

S timsko refleksijo opazimo tudi ali je tim sposoben odmika od vsakodnevnih opravil in razmišljati širše, kar je nujno potrebno za pravočasne odzive na spremembe trga in širše okolice.

Image courtesy of Ambro / FreeDigitalPhotos.net

* timsko refleksijo kot enega pomembnih principov delovanja uspešnih timov navajata tudi Ancona in Bresman v svoji knjigi X-Teams.

Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net