“Image courtesy of stockimages / FreeDigitalPhotos.net

Čustva na delovnem mestu so še vedno tabu. Izbruhi (ne pozitivni, ne negativni) so prej neprijetno presenečenje, kot želeno vedenje. Zapovedi o tem, kaj smemo in kaj ne je veliko. Kaj je profesionalno in kaj ni, kaj je uspešno in kaj ne.

Zato sem se na začetku kariere precej trudila imeti “poker face”, se brzdati v navalih jeze, pa tudi veselja, pokazati kritično in profesionalno distanco do dogodkov in ljudi. To se mi je zdelo profesionalno, to je veljalo za tisti pravi ključ do uspeha.

Rek “pusti privatne stvari doma” se mi je zdel moto, kateremu je vredno slediti, če želiš napredovati. Zato nisem prejemala privatnih elektronski sporočil, besno sem bevsknila v telefon, če si je kdo od domačih ali prijateljev upal poklicati moj velecenjeni telefon pred 16h in seveda sem z veseljem nosila vse delo domov.

A če naj doma ne nosimo v službo, zakaj je v redu, če službo nosimo domov? To in pa da krivulja bitja srca ni ravna, temveč ima vzpone in padce (kadar smo živi seveda), me je pa vseeno begalo kljub mojemu prepričanju, da delam prav. Saj če čustva niso dovoljena, kaj pa veselje, navdušenje, strast? Moramo biti v poslu tudi brez tega? Zdi se že tako, da je bolj, če ni pretresov, če je vse “v redu” namesto “super”, če je “dobro” namesto “odlično”, če smo “zadovoljni” namesto “navdušeni.

Predstavljajte si torej moje presenečenje, ko dirigent, ki uči poslovneže vpraša:”kaj ste čutili, ko ste poslušali petje”. Začutili? Je to sploh poslovni jezik? In gre še dlje… Pravi, da ker pevci čutijo in so v harmoniji s seboj in drugimi, lahko prenesejo to čutenje tudi na nas. In to je ta izkušnja, ki jo vsi poveličujejo kot novo poslovno paradigmo.

Torej, ker oni čutijo (in smejo čutiti), so uspešni pri opravljanju svoje storitve, stranka pa izredno zadovoljna.

To nekako postavi na glavo vse mite o čustvih na delovnem mestu. Ker resnici na ljubo, čustva se prenašajo. In če ni navdušenja, ljubezni, veselja, radosti… je pač naveličanost, strah, nezadovoljstvo. Stranke in poslovnih uspeh so torej odraz našega čustvenega stanja oz. čustev v organizaciji, ne pa zgolj (ne)pravih procesov in produktov.

Morda pa smo res na pravi poti v Sloveniji. I feel….

“Image courtesy of Image courtesy of pakorn / FreeDigitalPhotos.net

Če torej vodja pride na tlako od 9-17h in po tihem komaj čaka, da se začne življenje ob 17h ali čez vikend, nima interesa za vplivanje…, kako to občutijo sodelavci? Čutijo, da so motnja, ovira, problem na njegovi poti. Čutijo, da bi bil raje kje drugje. Tudi sami ne prepoznajo smisla v svojem delu in čakajo, da mine delavnik. Osredotočajo se na napake, ne na rezultate.

Če pa vodja dela s srcem, inspirira. Sodelavci vidijo žar v očeh in veselje do dela. Tudi ta zgled potegne, motivira. Čutijo, da so pomembni in da je to kar delajo, pomembno. Pri delu se znajo tudi zabavati in učenje je sestavni del dela. Okolje je kreativno in rojevajo se nove ideje. Ljudje so uspešni in srečni.

Kaj pa so vaši 3 razlogi, da se veselite današnjega delovnega dne?

Bo že res, da smo kramljanja (“smalltalku”) različno vešči. Vemo, da je za mreženje – interno (v podjetju, med prijatelji, tudi v širši družini) ali eksterno (na dogodkih, piknikih, seminarjih) – nujno potrebno. A vseeno to še ne pomeni, da nam gre stvar dobro od jezika.

Ravno zadnjič me je stranka vprašala, ali obstaja kaka knjiga oz. ali ji lahko pomagam naučiti se kramljati. Zdi se ji namreč, da pogosto ostane brez besed; da sicer opazi ljudi, ki samevajo v množici, a ne ve kako začeti pogovor. Dala sem ji par nasvetov in se ji zahvalila za temo za ta prispevek.

Osnova za vsak dober pogovor je dober stik. Za dober stik je pomembno verbalna in neverbalna komunikacija.

Pri neverbalnem delu pomaga:

• odprta drža telesa
• zrcaljenje telesnih gibov sogovornika
• kimanje, nasmeh
• prilagoditev tonu in hitrosti govora sogovornika
• pogled iz oči v oči (ne stojte na višji stopnici ali če sogovornik sedi – tudi če ni stola, počepnite)

Verbalni del dobrega stika, naj prav tako kaže zanimanje za osebo:

• ko se predstavitev pazljivo poslušajte ime. Če si ga ne zapomnite, brez težav prosite, da oseba ponovin – “se opravičujem, nisem dobro slišala, kako ste rekli?”
• postavljajte odprta vprašanja (odgovori nam povedo kaj drugi doživlja in dojema, kažejo sogovorniku naš interes, signaliziranjo čas za odgovor)”kaj vam je bilo najbolj zanimivo na predavanju?”
  “kaj pa vi mislite o tej temi?”
  “Sprašujem se, kako to vpeljati v naš sektor, podjetje, življenje….?”

Pri temah poskušajte poiskati skupni inters oz. točke

• v stroki
• v znanju
• v hobijih

Politiko, kontroverzne in provokativne teme ter negativne (recesija, padec dolarja,…) niso primerne za prvi pogovor. Vaš sogovornik pa bo zagotovo vesel vaše pohvale na izrečene misli, oblačilo, modni dodatek ali delo (v kolikor ste seznanjeni z njim).

Kaj pa če nastane tišina?

Zdržite par minut. Štejte počasi vsaj do 20. Tišina ni nič slabega in v sogovorniku zbudi občutek, da ga poslušate ali razmišljate. Pri tem je bolje, če usmerite pogled navzdol, kot pa po dvorani ali v zrak.

Lahko tudi priznate lastno zadrego

“včasih kar težko začeti pogovor takole na suho, kajne…”

Obstaja velika verjetnost, da ste ravnokar našli skupno temo.

Kako vem, da je moj čas potekel?

Na dogodkih praviloma ni časa za globlje debate in tako vi, kot vaš sogovornik želita govoriti tudi z drugimi udeleženci. Takole prepoznate, da se počasi poslovite:

• obračanje glave drugam (iskanje rešitve)
• gledanje v tla med pogovorom
• odgovarjanje z “da” in “ne”

Kaj pa če se kdo prilepi name?

Verjetno je ta oseba še malce bolj izgubljena kot vi. Predstavite jo še komu drugemu, naredili ji boste veliko uslugo.

Če je zares neprijetna debata, pa se vedno lahko opravičite, da morate na WC ali da bi stopili ven na cigareto.

A večina jih je prijetnih. Le pogumno in veselite se spoznavanja novih ljudi, saj nam bogatijo življenje!

Zanimiv članek o networkingu tudi tule http://glassheel.com/get-ahead/networking-101.

Image courtesy: jscreationzs / FreeDigitalPhotos.net