Občutek ni bil prijeten, a primerjava da nisem delovala kot človek, je bila zelo na mestu. Pehanje za idealnimi podobami, kaj še vse moram kot dober vodja znati, narediti, videti je ustvarjalo velik pritisk in osamljenost. Spisek lastnosti odličnega vodje je bil vedno daljši, časa pa vedno manj. Ko sem eno stvar uvedla v svoj način dela, sem spoznala še tri nove. Tako je moj TODO seznam postajal vedno boljši, moj ideal pa vedno bolj oddaljen.

Da “biti čovek” ni bilo na seznamu, verjetno ni potrebno govoriti. Seveda je bilo na seznamu kako biti empatičen, kako poslušati, vključevati, opolnomočiti… A predsvem je bilo tudi, kako biti močan, ne kazati čustev, ne oklevati in kako ustvarjati vedno boljše finančne rezultate. Pokazati slabo voljo, imeti težave v zakonu (oz. da bi to vplivalo na delo!!!), imeti strahove pred neracionalnimi stvarmi…vse to naj, prosim, ostane izven delovnega okolja. Vodja vendar mora biti popoln.

Ko poslušam kolege, prijatelje in stranke, pogosto slišim podbno težnjo po popolnosti v vlogi moža/žene, starša, talenta, coacha… Vsi hlepimo po popolnosti in zanemarjamo našo človečnost. In zanemarjanje le-te je srž prenekaterih težav v naših organizacijah in družbi. Težko sprejemamo povratno informacijo, zapiramo se v pisarne, vodje poskušajo biti “strogi”, ker je tako prav… Nismo popolni in če bi to sprejeli, bi bolje sodelovali. Bili bi tudi bolj zdravi in zadovoljni. Lažje bi sprejeli poveatno informacijo in jo tudi bolj sočutno posredovali.

Če bi napake sprejeli in ne obsojali, bi bila sprememba smeri veliko manj dramatična za nosilce in opazovalce sprememb. Obsojanje bi se spremenilo v pomoč.

Vodje (in zaposleni) bi bili pod manjšim pritiskom, kakšni morajo biti in bi lažje ugotavljali, kje so odlični. Energija, ki jo usmerjamo v spreminjanje (in pogosto obtoževanje) bi se sprostila v prid razvoju (poslovnemu, organizacijskemu in osebnemu). To pa sploh ne bi bilo slabo, kajne?

Image courtesy of pakorn / FreeDigitalPhotos.net

Razmišljala sem, zakaj sama tega ne opazim – verjetno, ker se ne maram družiti z “jamrjači”, “kritiki” in “žrtvami”. Tudi za to, ker sem za dnevno časopisje odpovedala naročnino že daljnega leta 2006 in ker imam na TV funkcijo časovnega preskoka. Sama se odločam kdaj in koliko novic si želim. Ne bojim se, da česa ne bom izvedela. Če je pomembno, že pride do mene. Za 11. september sem izvedela na kavi po službi, ko so vsi v lokalu govorili o tem in tudi vključili TV. In to, da je recesija in da imamo, nimamo, imamo… vlado, da je ta z nekaterimi sidnikati nekaj izpogajala tudi vem. Torej nisem v informacijskem mrku.

A tudi nisem zasvojena z novicami (no včasih malce s tistimi o prijateljih na FB). Uživam jih bolj homeopatsko – v majhnih dozah. Imam dober spomin in ne potrebujem novic vsako uro, da me spomnijo, da Francija čez 8 dni voli predsednika. Prav tako izvem za kak potres na drugem koncu sveta, nekako pa ne vidim dodane vrednosti za moje in ugasla življenja, da se naslajam ob minutažah posnetkov s kraja katastrofe.

Zelo verjamem, da naše misli kreirajo tudi naše okolje – notranje in tudi zunanje. Ne rabim novic ob 13h, 19h in 22h, da bi se počutila slabo. To lahko storim tako, da zbašem vase tri litre sladoleda, pa vsaj uživam v procesu. In seveda, če razmišljam le kako bi jedla sladoled, bom stalno v slaščičarnah in trgovinah, kjer bom srečala druge odvisnike. In izgledalo bo, kot da je svet poln sladoledomanov.

A kot pazim na to kaj jem (hrana za telo), pazim, kako hranim svoje misli. Premalo posameznih sestavin vsekakor vpliva na agilnost našega telesa in tudi odrezani od sveta, težko funkcioniramo. A kot 3 litri sladoleda predstavljajo prevelik zalogaj za moje telo, predstavljajo vse te informativne oddaje prevelik zalogaj za moje misli.

Jaz izbiram misli in usmerim se tja, kjer je zame dobro. To ne pomeni takoj blažene nevednosti (čeprav priznam, je tudi super), temveč le preusmeritev fokusa. Namesto gledanja in poslušanja novic, gledam raje dobre filme (ali komedije), govore na TEDu, poslušam Podcaste ali berem knjige.

Kot v podjetju – lahko jamramo kako je grozno, kako stranke ne kupujejo, zaposleni ne delajo, vodje se ne razvijajo, sodstvo ne funkcionira… – ali pa pogledamo, kje smo dobri, katero priložnost so ravno te razmere ustvarile, kako lahko pomagamo sodelavcem danes, da bodo z nami tudi jutri…

Fokus izbiramo sami, ta pa vpliva potem na našo potrebo po doziranju z informacijami.

Si upate za kak vikend zapasti v informacijski mrk – vsaj 5 dodatnih ur pridobite! In tu je ta čas, ki ga nikoli ni, za izobraževanje, družino, šport, kino…

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

In pogosto tudi drži. A ne le za ženske. Večina nas prenaša več, kot potrebujemo. Sama sem bila vedno ponosna na svojo prtljago, saj je bila večinoma omejena na enega do dva kosov. A kljub temu sem pogosto s potovanj prinesla oblačila, ki jih nisem uporabila. Zakaj? Ker sem jih vzela s seboj za vsak slučaj. Nikoli se ne ve, kaj te čaka. Zato je fino, da si pripravljen. Imeti stvari pod kontrolo je seveda druga beseda za to. NNNP princip – pa imejmo s seboj vse od večerne toalete do gojzarjev.

Lani je bil očitno čas, da to presežem. Z možem sva se odločila, da greva z nahrbtniki po Maleziji. Za razilko od ostalih potovanj, tokrat nisva imela še pred odhodom začrtane poti, rezerviranih hotelov in seznama obveznih ogledov. Imela sva letalske karte in zadnji dan je pogum ubežal pred “zdravo pametjo”, zato sva rezervirala še hotel za prva dva dneva.

Nahrbtniki so posrečena stvar. Precej hitro ugotoviš, kdaj si si zadal preveliko breme. Zato je bil kar izziv pripraviti nahrbtnih za skoraj enomesečno potovanje. Fizična sposobnost bije boje z mentalnimi konstrukt – kaj pa če bo mraz, kaj pa če bova šla zvečer kam ven… S pomočjo telesnih signalov sem torej pripravila 11+5kg prtljage. Knjige, kozmetika, fotoaparat (takrat še manjši) seveda vključeno.

Stvar, ki mi je bila vedno muka, je sedaj postala igra. Kako spraviti na carry-on vse kar rabim za 3-4 dni in se še vedno počutiti “pripravljeno”. Ali pa bi bilo bolje reči svobodno? Zanimivo se mi zdi, ko sredi Prage srečam prijateljico iz Londona, ki naju povabi na večerjo v nobel restavracijo, midva pa s seboj le popotniške kavbojke in mikice…. Prav zanimive stvari odkrivam o sebi in čeprav ni vedno lahko, je nadvse poučna in zabavna igra.

Igra odrekanja nadzoru, predajanju preprostosti in krepljenju samozavesti:

Nadzor – vedno poskušam biti pripravljena na vse sorte “kaj pa če-jev”. Sedaj predvidim, kaj je najbolj verjetno, ostale morebitne situacije pa improviziram, če pridejo. Neverjetno manj energije porabim za pripravo in večji je užitek.

Preprostost – manj tudi kupujem, ker izbirame preprosta, skladna in pralna oblačila. Kot vsaki ženski predstavlja nemobilna zbirka čevljev tudi meni še nerešljiv izziv, a tudi tu se uspem odločiti povprečno le za tri pare.

Samozavest – ja, nisem vedno pravilno oblečena za vse, kar se pojavi. A pri tem učim se nositi samozavest ne obleke. In neverjetno dobro se mi poda!

Ta igra pa ni omejena le na dejanska potovanja. Sami se odločamo, ali skozi življenje potujemo z veliko ali malo prtljage. Moj nasvet je tak:

S pomočjo samozavesti poenostavite življenje in popustite nadzor. Življenje bo bolj enostavno in zabavno.