Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net

Res je, velikokrat smo že slišali, da sladkarije niso dobre za naše zobe in zdravje. Torej vemo, da sladkarije niso dobre. A kaj govori naše vedenje? Še vedno posegamo po torticah, čokoladi in bonbonih. Vemo, da je šort 4x tedensko pomemben za zdravo življenje, a koliko od nas res 4x tedensko športa?

Vodenje (leadership) je moja strast. Po izkušnjah vem, da je zna biti naporen a hkrati nadvse nagrajujoč poklic, zato uživam v predaji znanja tudi drugim vodjem. In vedno je tu izziv – da povem kaj novega. A v vodenju je veliko nians, a manj novosti. Je zelo enostavna zadeva za razumeti, a težka za narediti. V vsakem trenutku, vsak dan, vse leto… Vodja je vodja predvsem z vzgledom. In tako se večkrat zgodi, da vodje vedo vse – o ustvarjanju zaupanju, o razumevanju različnih osebnosti, o motiviranju le-teh, o ustvarjanju inovativnega in motivirajočega okolja, o pravih tehnikah razvoja sodelavcev…

Vedo vse, a pogosto je praksa drugačna. V praksi, se hitro pozabi, da preveč pravil in avtokracija duši inovativnost, kreativnost in veselje do dela. Da ravno to, ko nek postopek ni predpisan, sproži notranje vire sodelavcev in pripelje do nove (morda boljše) rešitve. Na tak način se ogromno naučimo. Da govorice ubijajo zaupanje, pa vse prepogosto sami zapadejo v sodenje drugih. Da smo si ljudje različni, a potem napredujejo le tisti, ki so nam najbolj podobni.

Izziv predavanj in učenja torej ni, podati ljudem teme, o katerih še nič ne vedo. Izziv ni vedeti – je znati. Prenesti naučeno v vsakdan, se zavedati, kdaj vem in ne delam, kot je prav in kdaj vem ter tako tudi delam, torej znam.

Kot z vožnjo kolesa pa hitro lahko vemo, kakšen je prav postopek, a le vaja nas potrdi v tem, da to tudi znamo.

Pogosto se pri prenosu v prakso spopadamo z dvomi o resničnosti in uporabnosti, tistega kar vemo. Naši možgani lažje sprejemajo enostavne vzorce, zato se na tak način učimo. Vemo, da za vožnjo s kolesom sedemo na kolo, držimo krmilo naravnost in stopamo na pedala.

A vemo tudi, da v ovinkih zavijemo s krmilom, da na strmini zaviramo, da včasih potiskamo pedala hitreje, včasih počasneje. Osnovno vedenje je enostavno, z uporabo kolesa in prilagoditvi okolju, pa znamo kolesariti.

Enako je pri vodenju. Teorije so relativno enostavne in kot pri vožnji s kolesom – pravilne le, če jih tudi uporabimo. Sčasoma pa razvijemo svoj slog. A brez poganjanja pedal in kolesa, to ni več vožnja s kolesom, kakor tudi brez etike, spoštovanja, odgovornosti, poguma in navdušenosti, vodja ne more biti dober vzgled sodelavcem.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

Zadnjič sem se namenila poizkusiti nov recept za blitvin zavitek. Rada eksperimentiram z vegansko kuhinjo, ker je tako drugačna od vseh zapovedi po katerih se obnaša tradicionalna slovenska (evropska) kuhinja. Morda mi je že samo zaradi tega všeč. Pravila so se mi vedno zdela kot nekaj, kar mogoče velja za druge, zame pa zagotovo ne. Če mi je kdo rekel, da nekaj moram, sem prav z veseljm naredila ravno nasprotno. Nikoli nisem prenesla ukazovanja. In krasen občutek je, ko sem prebrala v neki pametni knjigi, da nisem le jaz taka. Da smo vsi ljudje nagnjeni k uporništvu, če nam nekdo ukazuje. A vendar delamo sami povsem kontra temu.

Pa da nadaljujemo z blitvinim zavitkom. Polotim se kuhanja in glej šment – le par vrstic recepta, pa toliko možnosti za eksperimentiranje. Začne se že pri moki. Namesto predpisane vzamem domačo mleto. Je bolj groba, a ker ne vem, kakšne hude cuisinske implikacije to lahko ima, me ne gane preveč. Blitvo zmiksaj – ne,ne… odločim se jo le seseklati z nožem (še vedno sem prepričana, da je to bolje). Pa seveda začimbe! Ljubim začimbe! Nikoli ne vem, kaj bo prišlo na vrsto. Malce vohanja, gledanja in v glavi se kar spoji čudežna mešanica…. Mmmm če to ni krasna lekcija kreativnosti, pa res ne vem! Ali sploh imamo različne začimbe? Smo že poizkusili kakšno novo? Drugačno kombinacijo?

In rezultat? Moka je bila seveda preveč groba (vem da ste vsi chefi to že vedeli) in tako se je kreativnost nadaljevala. Namesto zavitka bo …. sestavljanka. Ja zakaj pa ne, če so lahko rukoline posteljice in ostalo pohištvo, pa lahko tudi jaz en takle puzzle sestavim.

Blazno sem uživala v eksperimentiranju, iskanju kreativnih rešitev in adrenalinskem impulzu, ko sem stala pred neznanim. Bolj kot strah pred ponesrečenjem, me je gnala radovednost pred novim odkritjem.

In ko sem rezala blitvo, sem se zamislila nad sabo – kaj res ne morem slediti navodilom? Oja, lahko – če je absolutno nujno in če sem v življenjski nevarnosti (verjetno). Ampak drugače pa veliko bolj uživam v ekspirementiranju. In iz današnjega kuharskega tečaja poleg dobrega kosila (mož se strinja) sem dobila še življenjsko lekcijo kreativnosti.

Vredno vsekakor več kot le dobro kosilo. Poskusite!

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/