In ko sem se umirila, sem še malce bolj razmišljala, kako pride do takih oznak. Zakaj menimo, da so ljudje leni – zakaj vedno pričakujemo najslabše od drugih, zakaj je biti pesimist toliko bolje kot biti optimisit?

Pri tem sem naletela na zanimiv prispevek o tem, zakaj je sprememba tako težka

Pravi, da ima vsak od nas le omejeno količino energije za samokontrolo, disciplino. V vse preveč življenjskih situacij se moramo prilagajati, kontrolirati, disciplinirati – le redko smo to, kar si želimo biti (če se tega še spomnimo). In tako toliko toliko energije porabimo za samokontrolo, da je zmanjka za spremembe, ki tudi terjajo svoj čas.

Zato razmišljam o načinu, kako “mojemu” direktorju predlagati par organizacijskih sprememb, ki bodo sprostile energijo kontrole in pripomogle k kreiranju energije za spremembe, ter s tem za uspeh. Razmišljam o vzpostavitvi določenih organizacijskih ritualov ali navad, ki bodo omogočale zadovoljstvo in uspeh, namesto frustracij in obtoževanj.

Nekaj jih je navedeno že v tem članku, nekaj pa jih bomo zagotovo odkrili še skupaj z naročnikom.

Kljub temu sem lani pričela pisati dnevnik hvaležnosti. Čeprav že več let delam na ohranjanju pozitivnega fokusa (včasih sem bila precej bolj črnogleda), se še vedno zalotim, da se črne misli prikradejo v moje možgane. Še pred enim letom sem imela občutek, kot da bi res vstala z levo nogo. Sploh nisem vedela, kaj sem naredila. Kot bi se neka negativna misel pritihotapila v moje možgane, ko še spim. Povsem tiho in mirno pristane na mentalnem oblaku. Obmiruje in ne dela hrupa, da je ne prepoznam in spodim. Ko preveri situacijo, da je varna, previdno pokliče še prijateljico. In počasi se tako te puhste princeske zabubijo v oblaček, ki postane težek in siv. In še predno se dobro zavem, se mi zdi, da ta dan ni raven moj najboljši. Prevrnem kozarec z vodo, udarim se s komolcem v predal, čudno si posušim lase… Ja, bo že res, ni moj dan… In seveda so tu potem še dobri prijatelji, znanci, kolegi, ki me opomnijo, da sem vstala z levo nogo, da sem danes malce »munjena«, da je luna ali tako vreme. In poglej ga zlomka, dan se nadaljuje v istem stilu. Nič kaj veliko prijetnih stvari se ne zgodi in nekje od 8:13 dalje previdno oprezam za urinimi kazalci, da bi čimprej smuknili na konec dneva.

Zelo dolgo sem verjela v leve noge in slabe dni. In priznam, še danes me včasih povozijo. Razlika je, da danes vem, da sem jih sama pritegnila v svoj dan, le da mi zmanjka energije jih poslati drugam. Ali pa da se prejšnji večer nisem zadosti posvetila svoji čustveni higieni in pomagala sanjam, še preden so mi bile namenjene, očistiti negativno nesnago.

Dolgo sem mislila, da me lahko drugi spravijo v dobro in slabo voljo. Ker izredno cenim svojo svobodo in neodvisnost, mi ta princip ni preveč všeč. S študjem razne literature sem spoznavala, da smo sami kreatorji svojega življenja. Ideja sama po sebi zelo logična in možgani jo radi sprejmejo. Le uporabiti je ne znajo. No, pri zaslugah, uspehih in dosežkih so se že naučili, da je to njihov produkt. A neuspehov in negativnih misli še vedno ne priznavajo za svoje sadove.

Predivno, z majhnimi eksperimenti, sem spoznavala in možganom dokazovala, da si dejansko lahko stvari prikličemo v življenje. Zato se mi je zdela ideja o dnevniku hvaležnosti zanimiva, sploh ker sem z mojo coachinjo odkrila, da je na poti do sprejemanja sebe in drugih potrebna prav hvaležnost, za vse kar je.

Tako sedaj vsak dan porabim par minut, da zapišem, kaj se mi je dobrega zgodilo. Bili so dnevi, ko sem morala kar dobro nakodrati svoje sive celice – no ne nakodrati – preusmeriti; jim dati nov cilj. In bili dnevi, ko so super stvari kar letele iz mene. Bistvo vsega pa je, da sem z disciplino vsak dan našla vsaj pet stvari, za katere sem hvaležna.
Po enem letu mi je to taka rutina, da niti ne pišem več dnevno. Vsak trenutek znam prikazati tudi v drugi luči. In zaradi tega sem bolj srečna, uravnotežena in umirjena. Lažje sprejemam sebe in druge. In vse to opažajo tudi drugi in izboljašla se je tudi kakovost mojih odnosov.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

A kakšna je to pravzaprav strategija? Koliko jo uporabljamo v življenjskih situacijah? Imamo ljudje več kot enega partnerja, za vsak slučaj, da ne bomo na stara leta sami ali če se slučajno ne razumemo? Ali imamo kopico otrok, da bo vendarle vsaj eden, tak kot si želimo? Imamo več zaposlitev, ker se bojimo, da bomo eno izgubili? Ali pojemo predjed, glavno jed in poobedek, ker se bojimo, da ko končamo z eno, druge ne bo več tam?

To bi bilo zelo naporno, če bi že bilo izvedljivo.

V življenjskih situacijah – pri partnerjih, službi, še pogosto otrocih v modernješih časih, stavimo na eno izbiro. Zaupamo vase in ogromno energije vložimo v to, da se nam posreči. Pred seboj imamo jasno sliko, kako naj bi bilo in tej viziji sledimo.

Je torej to pravi način? Kdo bi vedel! Vsekakor izgleda, da je bolj naraven način. To vam pove tudi večina uspešnih ljudi – nismo delali nič drugega, kot sledili svojim sanjam. Sanje so bile ene, seveda pa so našli tisoče načinov za jih uresničiti. Razpršitev bi pomenila, imeti tisoč sanj in en način kako jih doseči (vse si bom kupil iz svoje plače, partner je odgovoren za mojo srečo, v tej službi sem bom razvijal celo življenje).

Vsak od nas ima verjetno znance, ki tudi po nekaj let zaman iščejo pravega partnerja, službo… Pogosto vedo povedati, da so poizkusili že vse!

Prepričana sem, da v kolikor želimo nekaj doseči, moramo v to vložiti vso našo energijo in napore. Svetloba ne reže stekla, laser ga – razpršeno energijo usmerimo. Verjamem, da je energija ključna za spremembe in napredek. Torej je pomembno, da jo usmerimo, ne da ji odvzamemo moč z razpršitvijo.

Če si res želim novo zaposlitev, potem je najbolje, da dobro razmislim in zapišem, KAKŠNA SLUŽBA TO JE in nato usmerim vse svoje napore v to, da jo najdem – kaj moram narediti, kje, koga vprašati, kako še drugače lahko to počnem… Kreiranje idealne službe, partnerja, dopusta nam razjasni, kaj v resnici želimo (in česa ne). To pa je osnova, da lahko to tudi dosežemo. Potrebno je le še 20.000 načinov (ali manj če nismo ravno Thomas Eddisoni), da to tudi uresničimo. Zagotovo potrpljenje tu pomaga, a potrpljenje ne pomeni, da izgubimo fokus.

Torej v življenjsih situacijah je včasih prava strategija ravno to, da nosimo vsa jajca v eni košari, da se osredotočimo na en cilj (to bi lahko imenovali tudi predanost). To ustvari veliko energije. Izkoristite jo, da steklo izrežete v oblike, ki jih želite.

Tvegano? Verjetno, dokler ne dobite potrditve, da dejansko deluje. Vredno? Vsekakor! Zabavno? Le če vam je všeč, da ste voditelj svojega življenja!

Poskusite! Kako vam je šlo?

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/