A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?

Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v redu”. Kaj se je zgodilo z “super!” krasno!” “enkratno!” Verjetno so skupaj z nekaj pripadniki emigirali na drugo celino in nam gredo zato sedaj tako na živce. Seveda je tudi nepristno in narejeno. Pogosto tudi slišim, da ni del naše narave. Tega enostavno ne morem verjeti. Mogoče ni del naše kulture, zagotovo pa je del naše narave. Kako je sicer možno, da je za nasmeh potrebno manj obraznih mišic, kot za mrščenje?

Pogosto velja tudi prepričanje, da se rodimo kot optimisti ali pesimisti. Torej je pozitivna usmerjenost stvar usode, ki določa, kako bomo živeli svoje življenje. Sama sem se skozi vzgojo naučila biti zelo previdna, se zavedati tveganj in izbrati varno pot. Danes se mi zdi nadvse smešno, da sem zaradi tega kot glavno smer študija izbrala računovodstvo in ne HR ali marketing. Bala sem se, da za HR ne bo prave službe, da mi bo v marketingu zmanjkalo idej, zato so se mi računovodska pravila, ki jih določa nekdo drug, zdela bolj varna pot.

A če stalno skušamo izbrati le najbolj varno pot, se pri tem ubadamo predvsem z težavami, problemi in tveganji, ki so pred nami. Sprejemnik naravnamo na negativne stvari. Zagotovo je pametno sem ter tja razmisliti, kaj bi lahko šlo narobe in izbrati varno možnost, a živeti s tem iz dneva v dan, vsaj mene, ne osrečuje in izpolnjuje.

Če se osredotočimo na negativno, to tudi privabimo v svoje življenje. Tudi če jih ne privabimo, pa vsekakor vidimo le to. Moje življenje je bilo lepo, a privabljala sem ljudi, ki so in bili nesrečni, prestrašeni ali vsaj zaskrbljeni. Tako so se tudi naši pogovori vrteli v tej smeri. Ta spirala se je začela sukati vedno bolj navzdol in je bilo težko to presekati. Sploh ker je po nekem čudnem naključju to privabilo pa poslovni uspeh v moje življenje.

Ker sem bila uspešna a ne povsem srečna, me je zanimalo, kaj “srečni” ljudje počnejo. Ena prvih stvari, ki sem jo opazila, je bila, da so optimistični ne glede na to kaj se zgodi. A moje prepričanje, da smo rojeni pesimisti in optimisti, mi je skoraj prepričalo, da bom ostala ne-srečna do konca življenja. A ker sem po naravi tudi vztrajen (nekateri bi rekli trmast) človek, sem pričela iskati različne tehnike, ki bi mi pomagale postati bolj pozitivna. Najbolj enostavna se je zdela dnevnik hvaležnost in prinesla prve spremembe. Že po mesecu ali dveh, se je moj fokus začel spreminjati.

Nisem več videla le slabih stvari in prvo sem najprej videla pozitivne stvari. Spoznala sem, da jaz upravljam s svojimi miselnimi procesi in jih torej lahko usmerim v željeno smer.

Torej se ODLOČIM usmeriti svoje možgane v pozitivne, izpolnjujoče in srečne misli.

Ko nam je pred nekaj dnevih na seminarju trener rekel, naj si izberem en krasen dan v tem letu, je bil moj odgovor: “kar ti izberi, zame so bili vsi enkratni!”

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

In pogosto tudi drži. A ne le za ženske. Večina nas prenaša več, kot potrebujemo. Sama sem bila vedno ponosna na svojo prtljago, saj je bila večinoma omejena na enega do dva kosov. A kljub temu sem pogosto s potovanj prinesla oblačila, ki jih nisem uporabila. Zakaj? Ker sem jih vzela s seboj za vsak slučaj. Nikoli se ne ve, kaj te čaka. Zato je fino, da si pripravljen. Imeti stvari pod kontrolo je seveda druga beseda za to. NNNP princip – pa imejmo s seboj vse od večerne toalete do gojzarjev.

Lani je bil očitno čas, da to presežem. Z možem sva se odločila, da greva z nahrbtniki po Maleziji. Za razilko od ostalih potovanj, tokrat nisva imela še pred odhodom začrtane poti, rezerviranih hotelov in seznama obveznih ogledov. Imela sva letalske karte in zadnji dan je pogum ubežal pred “zdravo pametjo”, zato sva rezervirala še hotel za prva dva dneva.

Nahrbtniki so posrečena stvar. Precej hitro ugotoviš, kdaj si si zadal preveliko breme. Zato je bil kar izziv pripraviti nahrbtnih za skoraj enomesečno potovanje. Fizična sposobnost bije boje z mentalnimi konstrukt – kaj pa če bo mraz, kaj pa če bova šla zvečer kam ven… S pomočjo telesnih signalov sem torej pripravila 11+5kg prtljage. Knjige, kozmetika, fotoaparat (takrat še manjši) seveda vključeno.

Stvar, ki mi je bila vedno muka, je sedaj postala igra. Kako spraviti na carry-on vse kar rabim za 3-4 dni in se še vedno počutiti “pripravljeno”. Ali pa bi bilo bolje reči svobodno? Zanimivo se mi zdi, ko sredi Prage srečam prijateljico iz Londona, ki naju povabi na večerjo v nobel restavracijo, midva pa s seboj le popotniške kavbojke in mikice…. Prav zanimive stvari odkrivam o sebi in čeprav ni vedno lahko, je nadvse poučna in zabavna igra.

Igra odrekanja nadzoru, predajanju preprostosti in krepljenju samozavesti:

Nadzor – vedno poskušam biti pripravljena na vse sorte “kaj pa če-jev”. Sedaj predvidim, kaj je najbolj verjetno, ostale morebitne situacije pa improviziram, če pridejo. Neverjetno manj energije porabim za pripravo in večji je užitek.

Preprostost – manj tudi kupujem, ker izbirame preprosta, skladna in pralna oblačila. Kot vsaki ženski predstavlja nemobilna zbirka čevljev tudi meni še nerešljiv izziv, a tudi tu se uspem odločiti povprečno le za tri pare.

Samozavest – ja, nisem vedno pravilno oblečena za vse, kar se pojavi. A pri tem učim se nositi samozavest ne obleke. In neverjetno dobro se mi poda!

Ta igra pa ni omejena le na dejanska potovanja. Sami se odločamo, ali skozi življenje potujemo z veliko ali malo prtljage. Moj nasvet je tak:

S pomočjo samozavesti poenostavite življenje in popustite nadzor. Življenje bo bolj enostavno in zabavno.

A ta vaja ima tudi temnejšo stran. Knjigo, ki mi po nekaj straneh pravi, da mi ni namenjena, težko neprebrano oddam na polico ali v knjižnico, kombinacija vztrajnosti in perfekcionizma je botrovala dolgim delovnim dnevom (in vikendom) in strahospoštovanje do konca je ohromilo začetek.

So pa tudi druge vrste ljudi, ki enostavno ne želijo pričeti z novimi stvarmi. Zadovoljni z obstoječim stanjem so pogosto tudi veliki zagovorniki takega statusa-quo. Kdorkoli se ukvarja s spremembami (pa naj bo change-management, leading change ali enostavno nakup novega TV sprejemnika), o tem lahko marsikaj pove.

Poleg revolucionarjev (žejnih po spremembah) in quoistov (nasprotnikom sprememb) pa so seveda tu še misleci. Ti so sposobni izdelati fenomenalen konstrukt, kaj vse bi bilo, če bi bilo, če bo in ne bo… Tako lepo po šolsko – vse SWOTe, vse deležnike, celotno strukturo, vse najprej lepo teoretično in začrtano.

V mojih možganih so nastanjeni vsi trije in pravi žur je, ko se odločim, da naj sodelujejo.

No tudi pisanje tega bloga je bilo tako. Prvi blog na “moji” spletni strani. Seveda mora biti super, najboljši, vnebovpijajoč, inspirativen,…. A kako držati tak tempo in kakovost v prihodnje? Kaj je prava tema za začetek, ki naj seveda ne bi bila – zdravo in kdo smo? Naj sploh pišem blog, ko pa je toliko že tega pisanja? Kdo bo bral blog, da bi vedela, kaj napisati? Oz. ali ni to pisanje razmišljanj, ne gleda na to kdo bere? Uf…. toliko misli in tako malo rešitev. In seveda, ker ni rešitev, se pričetek pisanja bloga zavleče…

In rešitev?

Da sploh dobimo zamisel, se najprej porodi želja po spremembi. Ne zagovarjam, da se zapodimo z glavo skozi zid (čeprav Peter Pan ni nujno izmišljen), je pa res, da zidov pogosto ni tam, kjer mislimo da so. Zato izkoristimo pozitivno kreativno energijo in čimprej poskusimo zamisel realizirati. Realizacija nam da veliko boljše in aktualnejše podatke o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne. In pri tem ne podcenjujmo energijo naše zamisli same.

In še kanček praktičnosti – seveda je več načrtovanja potrebnega pri gradnji atomskega reaktorja, a ne pustimo možganom, da izbiro naslednjega obroka obravnavajo kot atomski reaktor.

Ha, pa sploh ni bilo tako težko. Le začeti je treba!