“Image courtesy of stockimages / FreeDigitalPhotos.net

Čustva na delovnem mestu so še vedno tabu. Izbruhi (ne pozitivni, ne negativni) so prej neprijetno presenečenje, kot želeno vedenje. Zapovedi o tem, kaj smemo in kaj ne je veliko. Kaj je profesionalno in kaj ni, kaj je uspešno in kaj ne.

Zato sem se na začetku kariere precej trudila imeti “poker face”, se brzdati v navalih jeze, pa tudi veselja, pokazati kritično in profesionalno distanco do dogodkov in ljudi. To se mi je zdelo profesionalno, to je veljalo za tisti pravi ključ do uspeha.

Rek “pusti privatne stvari doma” se mi je zdel moto, kateremu je vredno slediti, če želiš napredovati. Zato nisem prejemala privatnih elektronski sporočil, besno sem bevsknila v telefon, če si je kdo od domačih ali prijateljev upal poklicati moj velecenjeni telefon pred 16h in seveda sem z veseljem nosila vse delo domov.

A če naj doma ne nosimo v službo, zakaj je v redu, če službo nosimo domov? To in pa da krivulja bitja srca ni ravna, temveč ima vzpone in padce (kadar smo živi seveda), me je pa vseeno begalo kljub mojemu prepričanju, da delam prav. Saj če čustva niso dovoljena, kaj pa veselje, navdušenje, strast? Moramo biti v poslu tudi brez tega? Zdi se že tako, da je bolj, če ni pretresov, če je vse “v redu” namesto “super”, če je “dobro” namesto “odlično”, če smo “zadovoljni” namesto “navdušeni.

Predstavljajte si torej moje presenečenje, ko dirigent, ki uči poslovneže vpraša:”kaj ste čutili, ko ste poslušali petje”. Začutili? Je to sploh poslovni jezik? In gre še dlje… Pravi, da ker pevci čutijo in so v harmoniji s seboj in drugimi, lahko prenesejo to čutenje tudi na nas. In to je ta izkušnja, ki jo vsi poveličujejo kot novo poslovno paradigmo.

Torej, ker oni čutijo (in smejo čutiti), so uspešni pri opravljanju svoje storitve, stranka pa izredno zadovoljna.

To nekako postavi na glavo vse mite o čustvih na delovnem mestu. Ker resnici na ljubo, čustva se prenašajo. In če ni navdušenja, ljubezni, veselja, radosti… je pač naveličanost, strah, nezadovoljstvo. Stranke in poslovnih uspeh so torej odraz našega čustvenega stanja oz. čustev v organizaciji, ne pa zgolj (ne)pravih procesov in produktov.

Morda pa smo res na pravi poti v Sloveniji. I feel….

Zakaj?

Pripomočki in rešitve so skoraj vedno naravnane na takojšne (instant) rešitve. A za doseganje novih ciljev praviloma rabimo nove navade – načine kako delamo stvari. Spreminjanje navad pa je proces in ne trenutni dogodek.

Je proces, ki se začne z zavedanjem – kaj bi bilo dobro (pot k nečemu) ali kaj nam ni všeč (pot stran od nečesa). Zavedanje pomeni zgolj to – zavedamo se, da nekaj ni OK oz. da bi bilo lahko bolje. V tem trenutku se še nismo zavezali, da bomo karkoli tudi storili. Zato tudi na delavnem mestu zavedanje (oz. strinjanje sodelavca) še ne pomeni, da bo sodelavec tudi nekaj spremenil.

Šele naslednji korak je namreč odločitev, ko se zavežemo novemu cilju in kaj bomo za to storili. To, da naj bo cilj jasen (konkreten) in merljiv, menda že vemo. Realnost pa je že težje opredeljiva kategorija. Pomaga nam lahko, če jo opredelimo v kombinaciji s časom. Npr. v enem tednu tehtam 1 kg man, v enem tednu bom nagovoril 5 novih ljudi…. A pogosto pri tem cilju iščemo hitre rešitve, namesto postopnega napredovanja. Iščemo čudežno orodje, ki nam bo stopilo 10 kilogramov ali nam prineslo sanjsko zaposlitev.

Po odločitvi namreč pride na vrsto trening. V primeru hujšanja je to trening odrekanja redilne hrane, trening možganov, da dajo sporočilo nogam, da gredo na sprehod… V primeru kariere pa to pomeni – trening naših prednosti, navad, načina dela, trening novih znanj, našega nastopa, trening pisanja… Vsi športniki vedo, da je na rezultat potrebno počakati. A če treniramo, rezultat pride kot zadnja faza procesa sprememb.

Pri tem je pomembno, da je novo vseeno v določeni meri blizu obstoječega. Kot je lahko uspešna le tista dieta, ki je blizu našim prehranjevalnim navadam in prilagojena zdravi prehrani, tako smo tudi v karieri lahko uspešni najbolj tam, kjer so naše prednosti. Zato je pomembno prepoznati in trenirati le-te.

Pri tem pa je dobro se zavedati, da ne gre za hitro rešitev, kot je potešitev lakote s krompirčkom pri McDonaldsu, temveč gre za trening proces, kot so priprave na maraton.

(članek je bil objavljen tudi kot gostujoči blog na uspešne kadrovske agencije Competo)

Pred leti sem se pogosto sama nase jezila, da se po neuspehu nisem hitreje pobrala, da nisem sprejela spremembe še hitreje oz. da sem se upirala stvarem, ki so mi bile kasneje zelo blizu. Ko sem razmišljala zakaj je to tako, sem našla meni ustrezo metaforo. Če sem sredi padanja se ne moremo pobrati. Potrebno je pristati na tleh. Se trdno postaviti na obe nogi, prešteti kosti, dvigniti pogled in nadaljevati s potjo. Nobenemu pa nič ne koristi, če obleži v blatu, kakor tudi ne, če misli, da ob prostem padu ne bo zadel ob tla.

Za vodje, partnerje in politike je nujno, da so pri spremembah pred ljudmi, ki jih vodijo. Ne gre, da ljudje že pričnejo z rešitvami, vodja pa jih drži nazaj, ker je še v fazi zanikanja ali pa se zaradi strahu ne upa odločiti.

In če ste vodja, poskrbite, da boste kar nekaj faz pred sodelavci, saj jim bo to kazalo luč na koncu tunela. Pri tem vam z veseljem pomagam.