Kaj sem se morala naučiti kot managerka

admin — Thu, 05 Mar 2015 12:21:38 +0000

Čeprav nisem pristaš deljenja na ene in druge, take in drugačne, naše in vaše, pa je vseeno tale članek že nekaj časa silil na površje. Dejstvo je, da smo drugačni in ne eni ne drugi nismo absolutno taki. Če zelo posplošim, pa bi lahko rekla, a opažam, da so moški managerji hitrejši v delegiranju in prepuščanju nadzora, ženske pa močnejše ravno v držanju vajeti čvrsto v rokah in urejanju vsega, tudi podrobnosti.

A če nekaj nismo tako zelo, en pomeni, da ne moremo postati. Kot pri vseh spremembah, je tudi tu prvi korak zavedanje in nato želja po spremembi, ter nato sprememba. In pri tem smo vsi enaki.

Vodstveno vlogo sem prevzela že zelo kmalu v svoji karieri in zato sem se morala določene stvari naučiti, ki se mi danes zdijo samo po sebi umevne. Povezane so z izkušnjami, kilometrino, pa tudi nasveti drugih, izkušenejših (moških in ženskih) kolegov.

Tri stvari, ki sem se jih morala naučiti, ker sem bila mlada, ženska in jaz so:

1. Zavzemi teritorij:

Vzgojena sem bila, da smo deklice pridne, urejene in prijazne. Urejenost pomeni tudi, da ne zasedeš preveč prostora in da imaš svoje stvari pospravljene. Tako sem na sestankih sedela zravnano in mirno, kot v šoli, imela svojo beležko pred seboj in vestno zapisovala. In redko prišla do besede. Namig in opazovaje drugih (moških kolegov), ki so svoje papirje razprostrli po mizi (tudi na prostor drugega) in se pozibavali v stolu, pogosto z nogo na stegnu, sta mi pomagala pri spremembi strategije. Prinesla sem več papirja, kot sem ga potrebovala, ga razprostrla po mizah in stolu dala dovolj prostora za premikanje. Tudi moja drža je bila bolj odprta. In glej no glej, tudi moj prispevek na sestanku se je sorazmerno povečal.

2. Polariziraj

Priden pomeni biti izpolniti vsa pričakovanja. Ne pomeni ravno biti avtentičen ali se boriti za svoj prav. Pomeni, da delaš to, kar drugi – ponavadi nadrejeni – pričakujejo. To ne pomeni, da delaš prave stvari in ne pomeni, da dobro vodiš ljudi. Če dobro vodiš ljudi, polariziraš. Vsaj dokler se tim ne homogenizira z vidika standardov dela in rezultatov. In če širši vodstveni tim tu ni homogen, polariziraš še naprej. Pomeni, da te eni ljubijo in drugi sovražijo, pomeni, da nisi tiho, temveč zganjaš hrup, pod vprašaj postavljaš status quo, nagovoriš kar je pod preprogo ter ne priznavaš svetih krav. Povzroča nesoglasja, a tudi napredek in vodi do rezultatov.

3. Sprosti se

Priden in urejen pogosto pomeni tudi imeti visoko stopnjo kontrole in samokontrole. Druga je znak čustvene inteligence, prva nasprotno. Ženske smo navajene imeti kontrolo nad vsemi podrobnostmi, ker nam le tako uspe prekrmariti vse dnevne obveznosti od umivanja zob sebi in otrokom, do potrditve letnega budgeta, polnega hladilnika in zlikanega perila ter aha, knjige ali gledališča. A če smo odlične pri organiziranju to ne pomeni, da moramo to početi tudi za druge in da je to najboljši način. Če pretiravamo s pravili in pravilniki, navodili in nasveti ter idejami o najboljših načinih, pogosto ubijamo kreativnost, samozavest in željo po odgovornosti pri drugih. To pomeni manjšo inovativnost, počasnejše odločitve in nižjo konkurenčnost.

Pustiti določene stvari, da se “zgodijo” oz. jih uredijo drugi, zadovoljiti se z “dovolj dobro” in se ukvarjati zgolj s pomembnimi podrobnosti je izziv, ki ga še danes uspe enkrat bolje, drugič spet malo manj dobro obvladovati. A to je zato, ker se vsak dan učim in napredujem. Ker nisem popolna. Ker sem človek. Ker taka sem.

Kaj pa ste se naučili vi?

Bodite emocionalni

Nataša Tovornik — Thu, 27 Nov 2014 20:47:59 +0000

“Image courtesy of stockimages / FreeDigitalPhotos.net

Čustva na delovnem mestu so še vedno tabu. Izbruhi (ne pozitivni, ne negativni) so prej neprijetno presenečenje, kot želeno vedenje. Zapovedi o tem, kaj smemo in kaj ne je veliko. Kaj je profesionalno in kaj ni, kaj je uspešno in kaj ne.

Zato sem se na začetku kariere precej trudila imeti “poker face”, se brzdati v navalih jeze, pa tudi veselja, pokazati kritično in profesionalno distanco do dogodkov in ljudi. To se mi je zdelo profesionalno, to je veljalo za tisti pravi ključ do uspeha.

Rek “pusti privatne stvari doma” se mi je zdel moto, kateremu je vredno slediti, če želiš napredovati. Zato nisem prejemala privatnih elektronski sporočil, besno sem bevsknila v telefon, če si je kdo od domačih ali prijateljev upal poklicati moj velecenjeni telefon pred 16h in seveda sem z veseljem nosila vse delo domov.

A če naj doma ne nosimo v službo, zakaj je v redu, če službo nosimo domov? To in pa da krivulja bitja srca ni ravna, temveč ima vzpone in padce (kadar smo živi seveda), me je pa vseeno begalo kljub mojemu prepričanju, da delam prav. Saj če čustva niso dovoljena, kaj pa veselje, navdušenje, strast? Moramo biti v poslu tudi brez tega? Zdi se že tako, da je bolj, če ni pretresov, če je vse “v redu” namesto “super”, če je “dobro” namesto “odlično”, če smo “zadovoljni” namesto “navdušeni.

Predstavljajte si torej moje presenečenje, ko dirigent, ki uči poslovneže vpraša:”kaj ste čutili, ko ste poslušali petje”. Začutili? Je to sploh poslovni jezik? In gre še dlje… Pravi, da ker pevci čutijo in so v harmoniji s seboj in drugimi, lahko prenesejo to čutenje tudi na nas. In to je ta izkušnja, ki jo vsi poveličujejo kot novo poslovno paradigmo.

Torej, ker oni čutijo (in smejo čutiti), so uspešni pri opravljanju svoje storitve, stranka pa izredno zadovoljna.

To nekako postavi na glavo vse mite o čustvih na delovnem mestu. Ker resnici na ljubo, čustva se prenašajo. In če ni navdušenja, ljubezni, veselja, radosti… je pač naveličanost, strah, nezadovoljstvo. Stranke in poslovnih uspeh so torej odraz našega čustvenega stanja oz. čustev v organizaciji, ne pa zgolj (ne)pravih procesov in produktov.

Morda pa smo res na pravi poti v Sloveniji. I feel….

Inspiris » ženska

Kaj sem se morala naučiti kot managerka

Bodite emocionalni