In kaj je vsem tem situacijam skupno? Vi! Kdor išče, ta najde!

Na vodstvenih treningih je negativno vedenje pogosto v ospredju vprašanj udeležencev. Tudi ko omenjamo pohvalo, je vedno prisoten strah – kaj pa če se bo potem sodelavec “pokvaril“, če ga bom preveč hvalil. Še večkrat pa se fokus od pozitivnega preusmeri na negativno. Pomeni, da čeprav je trening prilagojen talentom ali sodelavcem, ki so neproblematični oz. uspešni, hitro pridemo do vprašanj, “ja kako pa to naredim pri nekom, ki zlorablja pravice”.

Moj odgovor je preprost: “ne morete”. Za različne situacije obstajajo različni stili vodenja in različna orodja. Z vprašanjem pa smo pravzaprav razkrili na kaj se pri vodenju (delu, v življenju) osredotočamo. Če rečemo klišejsko – ali vidimo kozarec pol poln ali pol prazen. Opazimo predvsem negativne dogodke, težavne sodelavce in situacije, ki gredo narobe ali pa vidimo tudi stvari, ki gredo dobro ter ljudi, ko se trudijo in uspevajo.

Tudi na moje vprašanje, kakšni so odzivi na pozitivno vedenje sodelavcev, največkrat izberejo udeleženci opcijo “ne odreagiram/ignoriram/vzamem kot samo po sebi umevno”.

Če torej ignoriramo ustrezno vedenje, ter reagiramo le na neprimerne dogodke je velika verjetnost, da je naš fokus zgolj na negativnem. Ni pohval in vzpodbud, ki bi gradile pozitivno vzdušje in presežke. Posledično ljudje niti ne vedo, kaj naj delajo, da bodo lahko napredovali ali bili pohvaljeni. Ker to ni jasno, delajo čim manj, da ne bi naredili kaj narobe. In pri tem, ga včasih tudi polomijo, vodja pa pride in reče:”pa sem te…”

Image courtesy by  Surachai  / FreeDigitalPhotos.net

Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net

Razmišljala sem, zakaj sama tega ne opazim – verjetno, ker se ne maram družiti z “jamrjači”, “kritiki” in “žrtvami”. Tudi za to, ker sem za dnevno časopisje odpovedala naročnino že daljnega leta 2006 in ker imam na TV funkcijo časovnega preskoka. Sama se odločam kdaj in koliko novic si želim. Ne bojim se, da česa ne bom izvedela. Če je pomembno, že pride do mene. Za 11. september sem izvedela na kavi po službi, ko so vsi v lokalu govorili o tem in tudi vključili TV. In to, da je recesija in da imamo, nimamo, imamo… vlado, da je ta z nekaterimi sidnikati nekaj izpogajala tudi vem. Torej nisem v informacijskem mrku.

A tudi nisem zasvojena z novicami (no včasih malce s tistimi o prijateljih na FB). Uživam jih bolj homeopatsko – v majhnih dozah. Imam dober spomin in ne potrebujem novic vsako uro, da me spomnijo, da Francija čez 8 dni voli predsednika. Prav tako izvem za kak potres na drugem koncu sveta, nekako pa ne vidim dodane vrednosti za moje in ugasla življenja, da se naslajam ob minutažah posnetkov s kraja katastrofe.

Zelo verjamem, da naše misli kreirajo tudi naše okolje – notranje in tudi zunanje. Ne rabim novic ob 13h, 19h in 22h, da bi se počutila slabo. To lahko storim tako, da zbašem vase tri litre sladoleda, pa vsaj uživam v procesu. In seveda, če razmišljam le kako bi jedla sladoled, bom stalno v slaščičarnah in trgovinah, kjer bom srečala druge odvisnike. In izgledalo bo, kot da je svet poln sladoledomanov.

A kot pazim na to kaj jem (hrana za telo), pazim, kako hranim svoje misli. Premalo posameznih sestavin vsekakor vpliva na agilnost našega telesa in tudi odrezani od sveta, težko funkcioniramo. A kot 3 litri sladoleda predstavljajo prevelik zalogaj za moje telo, predstavljajo vse te informativne oddaje prevelik zalogaj za moje misli.

Jaz izbiram misli in usmerim se tja, kjer je zame dobro. To ne pomeni takoj blažene nevednosti (čeprav priznam, je tudi super), temveč le preusmeritev fokusa. Namesto gledanja in poslušanja novic, gledam raje dobre filme (ali komedije), govore na TEDu, poslušam Podcaste ali berem knjige.

Kot v podjetju – lahko jamramo kako je grozno, kako stranke ne kupujejo, zaposleni ne delajo, vodje se ne razvijajo, sodstvo ne funkcionira… – ali pa pogledamo, kje smo dobri, katero priložnost so ravno te razmere ustvarile, kako lahko pomagamo sodelavcem danes, da bodo z nami tudi jutri…

Fokus izbiramo sami, ta pa vpliva potem na našo potrebo po doziranju z informacijami.

Si upate za kak vikend zapasti v informacijski mrk – vsaj 5 dodatnih ur pridobite! In tu je ta čas, ki ga nikoli ni, za izobraževanje, družino, šport, kino…

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/