In ko sem se umirila, sem še malce bolj razmišljala, kako pride do takih oznak. Zakaj menimo, da so ljudje leni – zakaj vedno pričakujemo najslabše od drugih, zakaj je biti pesimist toliko bolje kot biti optimisit?

Pri tem sem naletela na zanimiv prispevek o tem, zakaj je sprememba tako težka

Pravi, da ima vsak od nas le omejeno količino energije za samokontrolo, disciplino. V vse preveč življenjskih situacij se moramo prilagajati, kontrolirati, disciplinirati – le redko smo to, kar si želimo biti (če se tega še spomnimo). In tako toliko toliko energije porabimo za samokontrolo, da je zmanjka za spremembe, ki tudi terjajo svoj čas.

Zato razmišljam o načinu, kako “mojemu” direktorju predlagati par organizacijskih sprememb, ki bodo sprostile energijo kontrole in pripomogle k kreiranju energije za spremembe, ter s tem za uspeh. Razmišljam o vzpostavitvi določenih organizacijskih ritualov ali navad, ki bodo omogočale zadovoljstvo in uspeh, namesto frustracij in obtoževanj.

Nekaj jih je navedeno že v tem članku, nekaj pa jih bomo zagotovo odkrili še skupaj z naročnikom.

Sprva niti nisem kaj dosti razmišljala o tem feedbacku, a kasneje sem ugotovila, da ta pogosto kritizirana operativa nudi prijetno cono udobja. Če sem preveč zaposlen, potem stalno delam. Delam, kot sem navajen. Delam, kot sem do sedaj. Nimam časa za spremembe. Nikakor si ne morem vzeti uro za razmišljanje.

Ko delam, vidim rezultate takoj – ko mislim ne nujno. Zato raje delam, kot da si vzamem uro za razmišljanje. Rezultat je bolj gotov in uporaben. Storilno naravnana okolja, pa ravno to tudi nagrajujejo. Zato je manj kreativnosti, inovacij in dobrih odnosov.

Je torej operativa kura ali jajce? In kaj je bilo prej? Je to naš pobeg v ne-razmišljanje ali je to vzrok zanj. Pred nekaj časa bi rekla drugo, zdaj sem bolj in bolj prepričana, da gre za pobeg. Za ohranjanje cone udobja. Ne želimo se spremeniti. Še vedno smo prepričani, da zmoremo hitreje, močneje, dlje. In pri tem se ubijamo z delom. “Drugače in drugačno”, pa četudi pozitivno, je še vedno prevelik napor – bolj naporen od ubijajočega delovnika, odnosov in šefa.

Če pa se s tem ne strinjate – predlagam, da si vzamete tisto uro zase, razmišljate, greste na sprehod in ste potrpežljivi z rezultati.

Image courtesy of pakron / FreeDigitalPhotos.net

Moj odgovor je šel v tej smeri in spodbudil tudi ta zapis.

Ko začnejo ljudje omenjati manipulacijo, najprej vprašam kaj njim pomeni beseda “manipulacija”. Že tu so različni odgovori, včasih pa odgovora niti ni. Torej spraševalec ni niti pomislil, kaj mu to pomeni, le pritisnil nalepko. Velikokrat se nam zgodi kaj takega. Vprašam tudi ali je to nekaj negatvnega ali pozitivnega zanje.. Tudi tu že velikokrat pridemo do odgovora “ja odvisno…”

Potem povem, da kolikor jaz vem manipulacija izhaja iz grške besede “manus=roka”. Torej bi lahko manipulacijo brez emocionalnih konotacij predstavili kot rokovanje. Jaz npr. vsak dan tudi po več ur manipuliram z mojim računalnikom, pa da se (nihče) ne pritožuje. Potem razložim, da se meni zdi bistvo komunikacije in sodelovanja, v tem da iščemo win-win rešitve. To lahko storim le, če vem, kaj je nekomu pomembno in kaj nekdo želi. Če drugemu to dam, jaz pa dobim nekaj, kar je meni pomembno, potem je zame to dobra stvar.

Zakaj bi bilo narobe, če mož prinese domov rože, ker hoče zvečer ven s prijatelji, namesto k tašči. Problem ni, da jih prinese, ko hoče zvečer ven, problem je, da jih ne prinese ob drugih prilikah. Torej če rešujemo problem, razmišljamo o tem, kako dobiti več rož. Kako biti bolj prijazen. Kako skrbeti za odnos tudi v času, ko ne rabim ničesar. Resničen problem oz. izhodišče je, da gospod in gospa očitno ne vesta, kaj je komu všeč, kako drugi razume izražanje ljubezni in kaj storiti, da se bosta skupaj imela lepše.

Z mehko komunikacijo, odprtimi vprašanji, aikido principom… bo ta cilj lažje dosežen, kot če takoj napadamo in obtožujemo. A če mož ne bo hotel kupovati rož, tudi to ne bo pomagalo. In tukaj je zame meja…

Nikakor nikoli nikogar ne silti v nekaj, kar njemu (njej) ni OK. Če je manipulacija torej nekaj, da pripravim človeka, da naredi tisto, kar ni skladno z njegovimi vrednotami, potem se mi zdi manipulacija slaba in ljudem, tudi meni, ni všeč.

A to, da spošutjemo vrednote in interese, ter da razmišljamo o naših prepričanjih in vedenjih, je osnova dobrih odnosov, komunikacije in osebne rasti. Ozadje vsega pa je spoštovanje ljudi, ki gradi zaupanje.

Pri coachingu, kot ga razumem in prakticiram sama, vidim možnosti za (negatvino) manipulacijo še toliko manj. V ne-direktivnem coachingu delamo s cilji, ki si jih postavi klient. V njegovem ritmu, z njegovimi strategijami. Glavna naloga coacha pri tem je, da klientu pomagaš doseči cilje. Pri ne-direktivnem coachingu, mojih (coachevih) želja ni v procesu -razen, da je moj namen, da klient doseže svoj cilj (a če je že to hudo, potem smo morda bolj papeški od papeža).

A če se vrnem še na spoštovanje – ko ima nekdo res močno prepričanje, da je coaching (trening, komunikacijske tehnike,…) nekaj slabega, potem je to njihova izbira in pravica. Je že razlog, da ga potrebujejo in se ne morejo ločiti od njega.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/