“Image courtesy of Image courtesy of pakorn / FreeDigitalPhotos.net

Če torej vodja pride na tlako od 9-17h in po tihem komaj čaka, da se začne življenje ob 17h ali čez vikend, nima interesa za vplivanje…, kako to občutijo sodelavci? Čutijo, da so motnja, ovira, problem na njegovi poti. Čutijo, da bi bil raje kje drugje. Tudi sami ne prepoznajo smisla v svojem delu in čakajo, da mine delavnik. Osredotočajo se na napake, ne na rezultate.

Če pa vodja dela s srcem, inspirira. Sodelavci vidijo žar v očeh in veselje do dela. Tudi ta zgled potegne, motivira. Čutijo, da so pomembni in da je to kar delajo, pomembno. Pri delu se znajo tudi zabavati in učenje je sestavni del dela. Okolje je kreativno in rojevajo se nove ideje. Ljudje so uspešni in srečni.

Kaj pa so vaši 3 razlogi, da se veselite današnjega delovnega dne?

Kljub temu sem lani pričela pisati dnevnik hvaležnosti. Čeprav že več let delam na ohranjanju pozitivnega fokusa (včasih sem bila precej bolj črnogleda), se še vedno zalotim, da se črne misli prikradejo v moje možgane. Še pred enim letom sem imela občutek, kot da bi res vstala z levo nogo. Sploh nisem vedela, kaj sem naredila. Kot bi se neka negativna misel pritihotapila v moje možgane, ko še spim. Povsem tiho in mirno pristane na mentalnem oblaku. Obmiruje in ne dela hrupa, da je ne prepoznam in spodim. Ko preveri situacijo, da je varna, previdno pokliče še prijateljico. In počasi se tako te puhste princeske zabubijo v oblaček, ki postane težek in siv. In še predno se dobro zavem, se mi zdi, da ta dan ni raven moj najboljši. Prevrnem kozarec z vodo, udarim se s komolcem v predal, čudno si posušim lase… Ja, bo že res, ni moj dan… In seveda so tu potem še dobri prijatelji, znanci, kolegi, ki me opomnijo, da sem vstala z levo nogo, da sem danes malce »munjena«, da je luna ali tako vreme. In poglej ga zlomka, dan se nadaljuje v istem stilu. Nič kaj veliko prijetnih stvari se ne zgodi in nekje od 8:13 dalje previdno oprezam za urinimi kazalci, da bi čimprej smuknili na konec dneva.

Zelo dolgo sem verjela v leve noge in slabe dni. In priznam, še danes me včasih povozijo. Razlika je, da danes vem, da sem jih sama pritegnila v svoj dan, le da mi zmanjka energije jih poslati drugam. Ali pa da se prejšnji večer nisem zadosti posvetila svoji čustveni higieni in pomagala sanjam, še preden so mi bile namenjene, očistiti negativno nesnago.

Dolgo sem mislila, da me lahko drugi spravijo v dobro in slabo voljo. Ker izredno cenim svojo svobodo in neodvisnost, mi ta princip ni preveč všeč. S študjem razne literature sem spoznavala, da smo sami kreatorji svojega življenja. Ideja sama po sebi zelo logična in možgani jo radi sprejmejo. Le uporabiti je ne znajo. No, pri zaslugah, uspehih in dosežkih so se že naučili, da je to njihov produkt. A neuspehov in negativnih misli še vedno ne priznavajo za svoje sadove.

Predivno, z majhnimi eksperimenti, sem spoznavala in možganom dokazovala, da si dejansko lahko stvari prikličemo v življenje. Zato se mi je zdela ideja o dnevniku hvaležnosti zanimiva, sploh ker sem z mojo coachinjo odkrila, da je na poti do sprejemanja sebe in drugih potrebna prav hvaležnost, za vse kar je.

Tako sedaj vsak dan porabim par minut, da zapišem, kaj se mi je dobrega zgodilo. Bili so dnevi, ko sem morala kar dobro nakodrati svoje sive celice – no ne nakodrati – preusmeriti; jim dati nov cilj. In bili dnevi, ko so super stvari kar letele iz mene. Bistvo vsega pa je, da sem z disciplino vsak dan našla vsaj pet stvari, za katere sem hvaležna.
Po enem letu mi je to taka rutina, da niti ne pišem več dnevno. Vsak trenutek znam prikazati tudi v drugi luči. In zaradi tega sem bolj srečna, uravnotežena in umirjena. Lažje sprejemam sebe in druge. In vse to opažajo tudi drugi in izboljašla se je tudi kakovost mojih odnosov.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?

Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v redu”. Kaj se je zgodilo z “super!” krasno!” “enkratno!” Verjetno so skupaj z nekaj pripadniki emigirali na drugo celino in nam gredo zato sedaj tako na živce. Seveda je tudi nepristno in narejeno. Pogosto tudi slišim, da ni del naše narave. Tega enostavno ne morem verjeti. Mogoče ni del naše kulture, zagotovo pa je del naše narave. Kako je sicer možno, da je za nasmeh potrebno manj obraznih mišic, kot za mrščenje?

Pogosto velja tudi prepričanje, da se rodimo kot optimisti ali pesimisti. Torej je pozitivna usmerjenost stvar usode, ki določa, kako bomo živeli svoje življenje. Sama sem se skozi vzgojo naučila biti zelo previdna, se zavedati tveganj in izbrati varno pot. Danes se mi zdi nadvse smešno, da sem zaradi tega kot glavno smer študija izbrala računovodstvo in ne HR ali marketing. Bala sem se, da za HR ne bo prave službe, da mi bo v marketingu zmanjkalo idej, zato so se mi računovodska pravila, ki jih določa nekdo drug, zdela bolj varna pot.

A če stalno skušamo izbrati le najbolj varno pot, se pri tem ubadamo predvsem z težavami, problemi in tveganji, ki so pred nami. Sprejemnik naravnamo na negativne stvari. Zagotovo je pametno sem ter tja razmisliti, kaj bi lahko šlo narobe in izbrati varno možnost, a živeti s tem iz dneva v dan, vsaj mene, ne osrečuje in izpolnjuje.

Če se osredotočimo na negativno, to tudi privabimo v svoje življenje. Tudi če jih ne privabimo, pa vsekakor vidimo le to. Moje življenje je bilo lepo, a privabljala sem ljudi, ki so in bili nesrečni, prestrašeni ali vsaj zaskrbljeni. Tako so se tudi naši pogovori vrteli v tej smeri. Ta spirala se je začela sukati vedno bolj navzdol in je bilo težko to presekati. Sploh ker je po nekem čudnem naključju to privabilo pa poslovni uspeh v moje življenje.

Ker sem bila uspešna a ne povsem srečna, me je zanimalo, kaj “srečni” ljudje počnejo. Ena prvih stvari, ki sem jo opazila, je bila, da so optimistični ne glede na to kaj se zgodi. A moje prepričanje, da smo rojeni pesimisti in optimisti, mi je skoraj prepričalo, da bom ostala ne-srečna do konca življenja. A ker sem po naravi tudi vztrajen (nekateri bi rekli trmast) človek, sem pričela iskati različne tehnike, ki bi mi pomagale postati bolj pozitivna. Najbolj enostavna se je zdela dnevnik hvaležnost in prinesla prve spremembe. Že po mesecu ali dveh, se je moj fokus začel spreminjati.

Nisem več videla le slabih stvari in prvo sem najprej videla pozitivne stvari. Spoznala sem, da jaz upravljam s svojimi miselnimi procesi in jih torej lahko usmerim v željeno smer.

Torej se ODLOČIM usmeriti svoje možgane v pozitivne, izpolnjujoče in srečne misli.

Ko nam je pred nekaj dnevih na seminarju trener rekel, naj si izberem en krasen dan v tem letu, je bil moj odgovor: “kar ti izberi, zame so bili vsi enkratni!”

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/