Je letno planiranje tudi vaša nočna mora? Se vam zdi, da vsako leto potrošite preveč časa za načrte, ki se potem ne uresničijo? Ali pa vas vodje ne poslušajo / slišijo? Dobite tudi vi nerealistične plane in ne veste kaj z njimi?

Verjetno smo bili vsi že v podobni situaciji. Da bi jo v prihodnje preprečili, si lahko pomagamo z naslednjimi (POV) principi:

1) Prični danes

Pogosto je planiranje nekaj, kar se lotimo nekje v avgustu za naslednje leto, ter potem ko so plani potrjeni, odložimo dokument do prvega kvartala naslednjega leta. Na planiranje gledamo, kot na izolirano aktivnost, ki se prične naslednje leto. A take vrste planiranje je, kot pravi tudi Dr. Adizes, bolj sanjanje kot planiranje. Če želimo spremembo, moramo z njo pričeti danes. Kaj torej bomo že danes naredili drugače, da bomo zastavljene cilje dosegli. In ta danes – to je vsak dan! Pomeni akcijo in ne zgolj odlično pripravljen Excel.

S tem namreč postanejo naše ideje bolj oprijemljive in cilji lažje dosegljivi. Prav tako nam je lažje doseči zastavljene roke.

Druga dobra stran takojšnjega začetka pa je, da stvari ne zakompliciramo. Ste že doživeli, da je novi produkt ali storitev ovirala slaba IT podpora, ali pa da smo pred planiranjem potrebovali najprej dober software..? Ne gre za pripomočke, gre za vsebino. In če začnemo danes, bomo vsebino bolje poznali in vedeli, kje moramo še kaj prilagoditi, saj so spremembe vedno tek na dolge proge.

2) Ozavesti stanje

Imate možnost dostopa do vseh potrebnih resursov – znanja, časa, ljudi, tehnologije, kompetenc, denarja? Znate narediti nemogoče mogoče? Je vaš način dela še učinkovit in ustrezen? So vaši cilji skladni s strategijo, z vrednotami in poslanstvom podjetja? Je vaša strategija še pravi odgovor na zahteve trga? Imate poleg odgovora “kaj” tudi odgovor “kako“? Vas bodo ostali oddelki podprli? Kaj pa vodstvo?

Če nimamo potrebnih resursov, še ne pomeni, da cilja ni mogoče doseči. Razmisliti moramo, kako pridobiti dodatna sredstva, podporo drugih članov ali vodstva, oz. kako izboljšati način dela.

V ta namen lahko uporabimo timsko refleksijo in si natočimo čistega vina. Skladno s tem oblikujmo načrt za spremembo tistega, na kar imamo vpliv, ter vključitev v naše načrte tistega, na kar ne moremo vplivati. Visoko leteči cilji in sanje so odlične za postavljanje vizije in dolgoročnih strategij. Cilji oz. plani za naslednje leto, pa naj bi bilo kar se da konkretni. Pri tem je pomembno, da načrtujemo in pričakujemo tudi nepričakovano in neprijetno. Zatiskanje oči se vam bo maščevalo najkasneje čez leto dni.

3) Vključi vse

 Če so naši načrti izolirani od ostalih, je velika verjetnost, da ne bodo realizirani. Za uresničitev ciljev podjetje pogosto potrebuje različne ljudi oz. njihovo sodelovanje. A prepogosto v podjetjih srečamo silosno organizacijo, kjer vsak silos živi in dela po svoje. Pogosto celo do te mere, da ostale oddelke vidi kot svoje nasprotnike. Včasih je ta polarnost zaznavna vse do najvišjega vrha.

Zato lahko čakamo, da uprava odloči, kdo bo “zmagal“, lahko pa sami delujemo v povezovalnem duhu. Lahko bi rekli, da smo ambasadorji svojega načrta in prej, ko bomo pridobili sodelovanje drugih, lažje ga bomo uresničili.

Ne gre pa zgolj za sodelovanje po horizontalni liniji. Tudi vertikalno je smiselno vključiti vse sodelavce v načrtovanje. “Kje pa imam čas”, bo rekel prenekateri. Verjetno res. A velikokrat si potem vzamemo celo leto za nedoseganje ciljev. V primerjavi s tem, je nekaj ur načrtovanja pravzaprav minimalen vložek.

 Veliko uspeha pri planiranju – naj se premakne naprej od Excela, v vsakodnevno akcijo!

A kakšna je to pravzaprav strategija? Koliko jo uporabljamo v življenjskih situacijah? Imamo ljudje več kot enega partnerja, za vsak slučaj, da ne bomo na stara leta sami ali če se slučajno ne razumemo? Ali imamo kopico otrok, da bo vendarle vsaj eden, tak kot si želimo? Imamo več zaposlitev, ker se bojimo, da bomo eno izgubili? Ali pojemo predjed, glavno jed in poobedek, ker se bojimo, da ko končamo z eno, druge ne bo več tam?

To bi bilo zelo naporno, če bi že bilo izvedljivo.

V življenjskih situacijah – pri partnerjih, službi, še pogosto otrocih v modernješih časih, stavimo na eno izbiro. Zaupamo vase in ogromno energije vložimo v to, da se nam posreči. Pred seboj imamo jasno sliko, kako naj bi bilo in tej viziji sledimo.

Je torej to pravi način? Kdo bi vedel! Vsekakor izgleda, da je bolj naraven način. To vam pove tudi večina uspešnih ljudi – nismo delali nič drugega, kot sledili svojim sanjam. Sanje so bile ene, seveda pa so našli tisoče načinov za jih uresničiti. Razpršitev bi pomenila, imeti tisoč sanj in en način kako jih doseči (vse si bom kupil iz svoje plače, partner je odgovoren za mojo srečo, v tej službi sem bom razvijal celo življenje).

Vsak od nas ima verjetno znance, ki tudi po nekaj let zaman iščejo pravega partnerja, službo… Pogosto vedo povedati, da so poizkusili že vse!

Prepričana sem, da v kolikor želimo nekaj doseči, moramo v to vložiti vso našo energijo in napore. Svetloba ne reže stekla, laser ga – razpršeno energijo usmerimo. Verjamem, da je energija ključna za spremembe in napredek. Torej je pomembno, da jo usmerimo, ne da ji odvzamemo moč z razpršitvijo.

Če si res želim novo zaposlitev, potem je najbolje, da dobro razmislim in zapišem, KAKŠNA SLUŽBA TO JE in nato usmerim vse svoje napore v to, da jo najdem – kaj moram narediti, kje, koga vprašati, kako še drugače lahko to počnem… Kreiranje idealne službe, partnerja, dopusta nam razjasni, kaj v resnici želimo (in česa ne). To pa je osnova, da lahko to tudi dosežemo. Potrebno je le še 20.000 načinov (ali manj če nismo ravno Thomas Eddisoni), da to tudi uresničimo. Zagotovo potrpljenje tu pomaga, a potrpljenje ne pomeni, da izgubimo fokus.

Torej v življenjsih situacijah je včasih prava strategija ravno to, da nosimo vsa jajca v eni košari, da se osredotočimo na en cilj (to bi lahko imenovali tudi predanost). To ustvari veliko energije. Izkoristite jo, da steklo izrežete v oblike, ki jih želite.

Tvegano? Verjetno, dokler ne dobite potrditve, da dejansko deluje. Vredno? Vsekakor! Zabavno? Le če vam je všeč, da ste voditelj svojega življenja!

Poskusite! Kako vam je šlo?

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

A ta vaja ima tudi temnejšo stran. Knjigo, ki mi po nekaj straneh pravi, da mi ni namenjena, težko neprebrano oddam na polico ali v knjižnico, kombinacija vztrajnosti in perfekcionizma je botrovala dolgim delovnim dnevom (in vikendom) in strahospoštovanje do konca je ohromilo začetek.

So pa tudi druge vrste ljudi, ki enostavno ne želijo pričeti z novimi stvarmi. Zadovoljni z obstoječim stanjem so pogosto tudi veliki zagovorniki takega statusa-quo. Kdorkoli se ukvarja s spremembami (pa naj bo change-management, leading change ali enostavno nakup novega TV sprejemnika), o tem lahko marsikaj pove.

Poleg revolucionarjev (žejnih po spremembah) in quoistov (nasprotnikom sprememb) pa so seveda tu še misleci. Ti so sposobni izdelati fenomenalen konstrukt, kaj vse bi bilo, če bi bilo, če bo in ne bo… Tako lepo po šolsko – vse SWOTe, vse deležnike, celotno strukturo, vse najprej lepo teoretično in začrtano.

V mojih možganih so nastanjeni vsi trije in pravi žur je, ko se odločim, da naj sodelujejo.

No tudi pisanje tega bloga je bilo tako. Prvi blog na “moji” spletni strani. Seveda mora biti super, najboljši, vnebovpijajoč, inspirativen,…. A kako držati tak tempo in kakovost v prihodnje? Kaj je prava tema za začetek, ki naj seveda ne bi bila – zdravo in kdo smo? Naj sploh pišem blog, ko pa je toliko že tega pisanja? Kdo bo bral blog, da bi vedela, kaj napisati? Oz. ali ni to pisanje razmišljanj, ne gleda na to kdo bere? Uf…. toliko misli in tako malo rešitev. In seveda, ker ni rešitev, se pričetek pisanja bloga zavleče…

In rešitev?

Da sploh dobimo zamisel, se najprej porodi želja po spremembi. Ne zagovarjam, da se zapodimo z glavo skozi zid (čeprav Peter Pan ni nujno izmišljen), je pa res, da zidov pogosto ni tam, kjer mislimo da so. Zato izkoristimo pozitivno kreativno energijo in čimprej poskusimo zamisel realizirati. Realizacija nam da veliko boljše in aktualnejše podatke o tem, kaj je izvedljivo in kaj ne. In pri tem ne podcenjujmo energijo naše zamisli same.

In še kanček praktičnosti – seveda je več načrtovanja potrebnega pri gradnji atomskega reaktorja, a ne pustimo možganom, da izbiro naslednjega obroka obravnavajo kot atomski reaktor.

Ha, pa sploh ni bilo tako težko. Le začeti je treba!