Vemo tudi, da dobre stvari potrebujejo svoj čas. Novo znanje vsekakor je dobra stvar. Je tudi njuna stvar. V svetu kakršnem živimo, si ne moremo privoščiti, da se ne bi učili. Vsak dan. Ob vsaki priložnosti.

Majhni otroci uživajo v učenju. Za njih je to igra. Odkrivajo nove stvari, se jim čudijo, so ob njih navdušeni, včasih prestrašeni, a kljub temu jih nič ne ustavi. Raziskujejo na način, ki je njim lasten, ki jim odgovarja.

Kako torej, da toliko otrok ne mara hoditi v šolo? Morda je razlog v tem, da čeprav ni več usmerjenega izobraževanja, ne priznavamo drugih inteligenc kot sta naravoslovna in družboslovna oz. kot jih Gardner imenuje matematično-logična in jezikovna. Pri tem pa pozabljamo na še preostali 6 inteligenc – glasbeno, naravoslovno, medosebno (interpersonalna), osebno (intrapersonalna), prostorka in telesno-gibalna.

Obstaja torej velika verjetnost, da skozi šolski sistem naši otroci in mi sami nismo bili spodbujeni, da bi raziskovali svojo inteligentnost. Enostavno smo bili ožigosani kot družboslovci, naravoslovci ali ne preveč pametni.

Ker nam učenje ni bilo prestavljeno na način, s katerim smo novo znanje lažje absorbirali, smo se učili težje in se manj zabavali. S tem pa izgubljali motivacijo in veselje. Tako smo bili veseli, ko se v službi ni bilo treba več učiti. A le za kratek čas, saj brez učenja tudi tu ne gre.

Vesela sem, da je veliko trenerjev že osvojili tehnike učenja z nagovorom vseh osmih inteligenc in tudi marsikateri učitelj se jih zaveda. Zato verjamem, da se bomo kmalu prvega septembra veselili in se tudi odrasli odločili, kaj se bomo to leto učili.

Res je, velikokrat smo že slišali, da sladkarije niso dobre za naše zobe in zdravje. Torej vemo, da sladkarije niso dobre. A kaj govori naše vedenje? Še vedno posegamo po torticah, čokoladi in bonbonih. Vemo, da je šort 4x tedensko pomemben za zdravo življenje, a koliko od nas res 4x tedensko športa?

Vodenje (leadership) je moja strast. Po izkušnjah vem, da je zna biti naporen a hkrati nadvse nagrajujoč poklic, zato uživam v predaji znanja tudi drugim vodjem. In vedno je tu izziv – da povem kaj novega. A v vodenju je veliko nians, a manj novosti. Je zelo enostavna zadeva za razumeti, a težka za narediti. V vsakem trenutku, vsak dan, vse leto… Vodja je vodja predvsem z vzgledom. In tako se večkrat zgodi, da vodje vedo vse – o ustvarjanju zaupanju, o razumevanju različnih osebnosti, o motiviranju le-teh, o ustvarjanju inovativnega in motivirajočega okolja, o pravih tehnikah razvoja sodelavcev…

Vedo vse, a pogosto je praksa drugačna. V praksi, se hitro pozabi, da preveč pravil in avtokracija duši inovativnost, kreativnost in veselje do dela. Da ravno to, ko nek postopek ni predpisan, sproži notranje vire sodelavcev in pripelje do nove (morda boljše) rešitve. Na tak način se ogromno naučimo. Da govorice ubijajo zaupanje, pa vse prepogosto sami zapadejo v sodenje drugih. Da smo si ljudje različni, a potem napredujejo le tisti, ki so nam najbolj podobni.

Izziv predavanj in učenja torej ni, podati ljudem teme, o katerih še nič ne vedo. Izziv ni vedeti – je znati. Prenesti naučeno v vsakdan, se zavedati, kdaj vem in ne delam, kot je prav in kdaj vem ter tako tudi delam, torej znam.

Kot z vožnjo kolesa pa hitro lahko vemo, kakšen je prav postopek, a le vaja nas potrdi v tem, da to tudi znamo.

Pogosto se pri prenosu v prakso spopadamo z dvomi o resničnosti in uporabnosti, tistega kar vemo. Naši možgani lažje sprejemajo enostavne vzorce, zato se na tak način učimo. Vemo, da za vožnjo s kolesom sedemo na kolo, držimo krmilo naravnost in stopamo na pedala.

A vemo tudi, da v ovinkih zavijemo s krmilom, da na strmini zaviramo, da včasih potiskamo pedala hitreje, včasih počasneje. Osnovno vedenje je enostavno, z uporabo kolesa in prilagoditvi okolju, pa znamo kolesariti.

Enako je pri vodenju. Teorije so relativno enostavne in kot pri vožnji s kolesom – pravilne le, če jih tudi uporabimo. Sčasoma pa razvijemo svoj slog. A brez poganjanja pedal in kolesa, to ni več vožnja s kolesom, kakor tudi brez etike, spoštovanja, odgovornosti, poguma in navdušenosti, vodja ne more biti dober vzgled sodelavcem.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

Občutek ni bil prijeten, a primerjava da nisem delovala kot človek, je bila zelo na mestu. Pehanje za idealnimi podobami, kaj še vse moram kot dober vodja znati, narediti, videti je ustvarjalo velik pritisk in osamljenost. Spisek lastnosti odličnega vodje je bil vedno daljši, časa pa vedno manj. Ko sem eno stvar uvedla v svoj način dela, sem spoznala še tri nove. Tako je moj TODO seznam postajal vedno boljši, moj ideal pa vedno bolj oddaljen.

Da “biti čovek” ni bilo na seznamu, verjetno ni potrebno govoriti. Seveda je bilo na seznamu kako biti empatičen, kako poslušati, vključevati, opolnomočiti… A predsvem je bilo tudi, kako biti močan, ne kazati čustev, ne oklevati in kako ustvarjati vedno boljše finančne rezultate. Pokazati slabo voljo, imeti težave v zakonu (oz. da bi to vplivalo na delo!!!), imeti strahove pred neracionalnimi stvarmi…vse to naj, prosim, ostane izven delovnega okolja. Vodja vendar mora biti popoln.

Ko poslušam kolege, prijatelje in stranke, pogosto slišim podbno težnjo po popolnosti v vlogi moža/žene, starša, talenta, coacha… Vsi hlepimo po popolnosti in zanemarjamo našo človečnost. In zanemarjanje le-te je srž prenekaterih težav v naših organizacijah in družbi. Težko sprejemamo povratno informacijo, zapiramo se v pisarne, vodje poskušajo biti “strogi”, ker je tako prav… Nismo popolni in če bi to sprejeli, bi bolje sodelovali. Bili bi tudi bolj zdravi in zadovoljni. Lažje bi sprejeli poveatno informacijo in jo tudi bolj sočutno posredovali.

Če bi napake sprejeli in ne obsojali, bi bila sprememba smeri veliko manj dramatična za nosilce in opazovalce sprememb. Obsojanje bi se spremenilo v pomoč.

Vodje (in zaposleni) bi bili pod manjšim pritiskom, kakšni morajo biti in bi lažje ugotavljali, kje so odlični. Energija, ki jo usmerjamo v spreminjanje (in pogosto obtoževanje) bi se sprostila v prid razvoju (poslovnemu, organizacijskemu in osebnemu). To pa sploh ne bi bilo slabo, kajne?

Image courtesy of pakorn / FreeDigitalPhotos.net