“Image courtesy of stockimages / FreeDigitalPhotos.net

Čustva na delovnem mestu so še vedno tabu. Izbruhi (ne pozitivni, ne negativni) so prej neprijetno presenečenje, kot želeno vedenje. Zapovedi o tem, kaj smemo in kaj ne je veliko. Kaj je profesionalno in kaj ni, kaj je uspešno in kaj ne.

Zato sem se na začetku kariere precej trudila imeti “poker face”, se brzdati v navalih jeze, pa tudi veselja, pokazati kritično in profesionalno distanco do dogodkov in ljudi. To se mi je zdelo profesionalno, to je veljalo za tisti pravi ključ do uspeha.

Rek “pusti privatne stvari doma” se mi je zdel moto, kateremu je vredno slediti, če želiš napredovati. Zato nisem prejemala privatnih elektronski sporočil, besno sem bevsknila v telefon, če si je kdo od domačih ali prijateljev upal poklicati moj velecenjeni telefon pred 16h in seveda sem z veseljem nosila vse delo domov.

A če naj doma ne nosimo v službo, zakaj je v redu, če službo nosimo domov? To in pa da krivulja bitja srca ni ravna, temveč ima vzpone in padce (kadar smo živi seveda), me je pa vseeno begalo kljub mojemu prepričanju, da delam prav. Saj če čustva niso dovoljena, kaj pa veselje, navdušenje, strast? Moramo biti v poslu tudi brez tega? Zdi se že tako, da je bolj, če ni pretresov, če je vse “v redu” namesto “super”, če je “dobro” namesto “odlično”, če smo “zadovoljni” namesto “navdušeni.

Predstavljajte si torej moje presenečenje, ko dirigent, ki uči poslovneže vpraša:”kaj ste čutili, ko ste poslušali petje”. Začutili? Je to sploh poslovni jezik? In gre še dlje… Pravi, da ker pevci čutijo in so v harmoniji s seboj in drugimi, lahko prenesejo to čutenje tudi na nas. In to je ta izkušnja, ki jo vsi poveličujejo kot novo poslovno paradigmo.

Torej, ker oni čutijo (in smejo čutiti), so uspešni pri opravljanju svoje storitve, stranka pa izredno zadovoljna.

To nekako postavi na glavo vse mite o čustvih na delovnem mestu. Ker resnici na ljubo, čustva se prenašajo. In če ni navdušenja, ljubezni, veselja, radosti… je pač naveličanost, strah, nezadovoljstvo. Stranke in poslovnih uspeh so torej odraz našega čustvenega stanja oz. čustev v organizaciji, ne pa zgolj (ne)pravih procesov in produktov.

Morda pa smo res na pravi poti v Sloveniji. I feel….

“Image courtesy of Image courtesy of David Castillo Dominic / FreeDigitalPhotos.net

Zadnje čase se podjetja in posamezniki spet pogosto sprašujejo, kako bolj učinkovito upravljati s časom in kako opraviti vse zadolžitve v času, ki je na voljo.

Problem pa ni čas. Problem je, da ne poznamo svojih meja, da jih precenjujemo ali da preprosto ne znamo reči NE!

Zakaj se nam stvari nakopičijo? To da so ljudje leni, neorganizirani in nesposobni je le del resnice. In takih je, se zdi, vse manj. Bolj ko gledam okoli sebe, bolj vidim, da za lenobo in nesposobnost ni več dosti prostora. Da so ljudje, ki se znajdejo v stiski časa tisti, ki so uspešni, organizirani, delavni in kompetentni. Z zagonom se lotijo novih izzivov, ne klonijo pred težavami in priskočijo na pomoč, ko je potrebno. Zanima jih veliko stvari in učijo se na vsakem koraku.

Ravno v tem pa tudi tiči težava. Preveč je vsega. Preveč informacij, projektov, ljudi in idej. Potrebno je ohranjati fokus. Nujno je reči NE! Reči ne ljudem, idejam in projektom. Omejiti informacije in razširiti dojemanje. Ni enostavno, je pa nujno. Nihče drug ne bo naredil tega namesto nas. Podjetja niso organizirana na način, da bodo skrbela za naše ravnovesje in prosti čas, za našo optimlano angažiranost. Projekti, ideje in podjetja vzamejo vse, kar dobijo. Na nas pa je, da se odločimo, koliko dobijo. Prava mera je ključ do uspeha na dolgi rok.

In ker je potrebno reči NE, prejšnji mesec ni bilo članka. Šlo bi, v poznih urah, a je bil NE za članek in JA za spanje, počitek, družino, ljudi. S tem pa tudi zanimiva tema za tokratni članek.

Je letno planiranje tudi vaša nočna mora? Se vam zdi, da vsako leto potrošite preveč časa za načrte, ki se potem ne uresničijo? Ali pa vas vodje ne poslušajo / slišijo? Dobite tudi vi nerealistične plane in ne veste kaj z njimi?

Verjetno smo bili vsi že v podobni situaciji. Da bi jo v prihodnje preprečili, si lahko pomagamo z naslednjimi (POV) principi:

1) Prični danes

Pogosto je planiranje nekaj, kar se lotimo nekje v avgustu za naslednje leto, ter potem ko so plani potrjeni, odložimo dokument do prvega kvartala naslednjega leta. Na planiranje gledamo, kot na izolirano aktivnost, ki se prične naslednje leto. A take vrste planiranje je, kot pravi tudi Dr. Adizes, bolj sanjanje kot planiranje. Če želimo spremembo, moramo z njo pričeti danes. Kaj torej bomo že danes naredili drugače, da bomo zastavljene cilje dosegli. In ta danes – to je vsak dan! Pomeni akcijo in ne zgolj odlično pripravljen Excel.

S tem namreč postanejo naše ideje bolj oprijemljive in cilji lažje dosegljivi. Prav tako nam je lažje doseči zastavljene roke.

Druga dobra stran takojšnjega začetka pa je, da stvari ne zakompliciramo. Ste že doživeli, da je novi produkt ali storitev ovirala slaba IT podpora, ali pa da smo pred planiranjem potrebovali najprej dober software..? Ne gre za pripomočke, gre za vsebino. In če začnemo danes, bomo vsebino bolje poznali in vedeli, kje moramo še kaj prilagoditi, saj so spremembe vedno tek na dolge proge.

2) Ozavesti stanje

Imate možnost dostopa do vseh potrebnih resursov – znanja, časa, ljudi, tehnologije, kompetenc, denarja? Znate narediti nemogoče mogoče? Je vaš način dela še učinkovit in ustrezen? So vaši cilji skladni s strategijo, z vrednotami in poslanstvom podjetja? Je vaša strategija še pravi odgovor na zahteve trga? Imate poleg odgovora “kaj” tudi odgovor “kako“? Vas bodo ostali oddelki podprli? Kaj pa vodstvo?

Če nimamo potrebnih resursov, še ne pomeni, da cilja ni mogoče doseči. Razmisliti moramo, kako pridobiti dodatna sredstva, podporo drugih članov ali vodstva, oz. kako izboljšati način dela.

V ta namen lahko uporabimo timsko refleksijo in si natočimo čistega vina. Skladno s tem oblikujmo načrt za spremembo tistega, na kar imamo vpliv, ter vključitev v naše načrte tistega, na kar ne moremo vplivati. Visoko leteči cilji in sanje so odlične za postavljanje vizije in dolgoročnih strategij. Cilji oz. plani za naslednje leto, pa naj bi bilo kar se da konkretni. Pri tem je pomembno, da načrtujemo in pričakujemo tudi nepričakovano in neprijetno. Zatiskanje oči se vam bo maščevalo najkasneje čez leto dni.

3) Vključi vse

 Če so naši načrti izolirani od ostalih, je velika verjetnost, da ne bodo realizirani. Za uresničitev ciljev podjetje pogosto potrebuje različne ljudi oz. njihovo sodelovanje. A prepogosto v podjetjih srečamo silosno organizacijo, kjer vsak silos živi in dela po svoje. Pogosto celo do te mere, da ostale oddelke vidi kot svoje nasprotnike. Včasih je ta polarnost zaznavna vse do najvišjega vrha.

Zato lahko čakamo, da uprava odloči, kdo bo “zmagal“, lahko pa sami delujemo v povezovalnem duhu. Lahko bi rekli, da smo ambasadorji svojega načrta in prej, ko bomo pridobili sodelovanje drugih, lažje ga bomo uresničili.

Ne gre pa zgolj za sodelovanje po horizontalni liniji. Tudi vertikalno je smiselno vključiti vse sodelavce v načrtovanje. “Kje pa imam čas”, bo rekel prenekateri. Verjetno res. A velikokrat si potem vzamemo celo leto za nedoseganje ciljev. V primerjavi s tem, je nekaj ur načrtovanja pravzaprav minimalen vložek.

 Veliko uspeha pri planiranju – naj se premakne naprej od Excela, v vsakodnevno akcijo!