“Image courtesy of Image courtesy of pakorn / FreeDigitalPhotos.net

Če torej vodja pride na tlako od 9-17h in po tihem komaj čaka, da se začne življenje ob 17h ali čez vikend, nima interesa za vplivanje…, kako to občutijo sodelavci? Čutijo, da so motnja, ovira, problem na njegovi poti. Čutijo, da bi bil raje kje drugje. Tudi sami ne prepoznajo smisla v svojem delu in čakajo, da mine delavnik. Osredotočajo se na napake, ne na rezultate.

Če pa vodja dela s srcem, inspirira. Sodelavci vidijo žar v očeh in veselje do dela. Tudi ta zgled potegne, motivira. Čutijo, da so pomembni in da je to kar delajo, pomembno. Pri delu se znajo tudi zabavati in učenje je sestavni del dela. Okolje je kreativno in rojevajo se nove ideje. Ljudje so uspešni in srečni.

Kaj pa so vaši 3 razlogi, da se veselite današnjega delovnega dne?

Večkrat me ne malo šokira, ko mi ljudje rečejo: “Aja, a ti imaš tudi slabe trenutke? A tebi se tudi zgodi, da ti zmanjka motivacije? Problemi tudi pri tebi obstajajo?” Da, tudi meni se to dogaja. Ljudje doživljamo vzpone in padce, kar se mi zdi tudi del bogastva življenja – odkrivati sebe, kaj na nas vpliva in kako čim bolj skladno (kongruentno) živimo.

Različne stvari se nam zdijo zahtevne ali težke. Sama se raje potegnem vase, ko sem slabe volje. Ne vidim smisla preveč jamrat drugim, kričati po Facebooku, grdo gledati moža ali iskati krivce izven sebe.

Čeprav poznam korake in tehnike, kako se spet spraviti na “pozitivne obrate”, pa mi je pomembno, da si pustim čutiti, da me je nekaj prizadelo, osrečilo, razjezilo… Pustiti čutiti manj prijetno občutenje je ravno tako pomembno kot uživati srečo in veselje. Ponavadi je v manj prijetnih sporočilih veliko resnice – o našem doživljanju ali vedenju. Iz tega se lahko veliko naučimo.

Zadnjič sem ponovno slišala, da mora biti coach “pri sebi” – ne sme biti zasvojen (s hrano, pijačo, cigaretami), ne sme imeti preveč kilogramov, ne sme biti v konfliktih… Kar malce me je prestrašilo… Postala pa sem tudi bolj pozorna na pričakovanja ljudi. Ko sem tako nekaj dni poslušala različne pogovore, sem ugotovila, da ne le coach, tudi vodja, mož/žena, starš… mora biti popoln. Brez napak, brezhiben in stalno delujoč.

Povsem razumljivo je, da če nosim s seboj take predstave, se preveč peham, pozabljam na pomembno in sem hitro razočarana ali zgarana. Naša pričakovanja se redko uresničijo in če mi ali drugi naredijo kaj, kar podre sliko popolnosti, je razočaranje veliko. Menim, da veliko težav pravzaprav izhaja iz teh (nečloveških) pričakovanj.

Nam je res bolj všeč vodja, ki je povsem racionalen in ne deli z nami norosti ob uspehih? Morda, če bi sprejeli dejstvo, da smo predvsem ljudje in ne “popolneži”, bi lažje sprejeli povratno informacijo in naredili spremembo, ko bi tako začutili.

Zato sprejemam in sem vesela, da nisem Superženska, temveč zgolj super ženska, ki vsak dan odkriva nove sposobnosti in poglede.

Image courtesy of imagerymajestic / FreeDigitalPhotos.net

Kljub temu sem lani pričela pisati dnevnik hvaležnosti. Čeprav že več let delam na ohranjanju pozitivnega fokusa (včasih sem bila precej bolj črnogleda), se še vedno zalotim, da se črne misli prikradejo v moje možgane. Še pred enim letom sem imela občutek, kot da bi res vstala z levo nogo. Sploh nisem vedela, kaj sem naredila. Kot bi se neka negativna misel pritihotapila v moje možgane, ko še spim. Povsem tiho in mirno pristane na mentalnem oblaku. Obmiruje in ne dela hrupa, da je ne prepoznam in spodim. Ko preveri situacijo, da je varna, previdno pokliče še prijateljico. In počasi se tako te puhste princeske zabubijo v oblaček, ki postane težek in siv. In še predno se dobro zavem, se mi zdi, da ta dan ni raven moj najboljši. Prevrnem kozarec z vodo, udarim se s komolcem v predal, čudno si posušim lase… Ja, bo že res, ni moj dan… In seveda so tu potem še dobri prijatelji, znanci, kolegi, ki me opomnijo, da sem vstala z levo nogo, da sem danes malce »munjena«, da je luna ali tako vreme. In poglej ga zlomka, dan se nadaljuje v istem stilu. Nič kaj veliko prijetnih stvari se ne zgodi in nekje od 8:13 dalje previdno oprezam za urinimi kazalci, da bi čimprej smuknili na konec dneva.

Zelo dolgo sem verjela v leve noge in slabe dni. In priznam, še danes me včasih povozijo. Razlika je, da danes vem, da sem jih sama pritegnila v svoj dan, le da mi zmanjka energije jih poslati drugam. Ali pa da se prejšnji večer nisem zadosti posvetila svoji čustveni higieni in pomagala sanjam, še preden so mi bile namenjene, očistiti negativno nesnago.

Dolgo sem mislila, da me lahko drugi spravijo v dobro in slabo voljo. Ker izredno cenim svojo svobodo in neodvisnost, mi ta princip ni preveč všeč. S študjem razne literature sem spoznavala, da smo sami kreatorji svojega življenja. Ideja sama po sebi zelo logična in možgani jo radi sprejmejo. Le uporabiti je ne znajo. No, pri zaslugah, uspehih in dosežkih so se že naučili, da je to njihov produkt. A neuspehov in negativnih misli še vedno ne priznavajo za svoje sadove.

Predivno, z majhnimi eksperimenti, sem spoznavala in možganom dokazovala, da si dejansko lahko stvari prikličemo v življenje. Zato se mi je zdela ideja o dnevniku hvaležnosti zanimiva, sploh ker sem z mojo coachinjo odkrila, da je na poti do sprejemanja sebe in drugih potrebna prav hvaležnost, za vse kar je.

Tako sedaj vsak dan porabim par minut, da zapišem, kaj se mi je dobrega zgodilo. Bili so dnevi, ko sem morala kar dobro nakodrati svoje sive celice – no ne nakodrati – preusmeriti; jim dati nov cilj. In bili dnevi, ko so super stvari kar letele iz mene. Bistvo vsega pa je, da sem z disciplino vsak dan našla vsaj pet stvari, za katere sem hvaležna.
Po enem letu mi je to taka rutina, da niti ne pišem več dnevno. Vsak trenutek znam prikazati tudi v drugi luči. In zaradi tega sem bolj srečna, uravnotežena in umirjena. Lažje sprejemam sebe in druge. In vse to opažajo tudi drugi in izboljašla se je tudi kakovost mojih odnosov.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/