Vsak dan dobivamo sporočila, da se moramo odločiti pravilno – skozi oglase, strokovnjake, članke, novice. Vsi imajo svoje dokaze, kaj je najboljše za nas. Hkrati pa me seveda sporočila stalno opozarjajo, da če želim biti dobra mama, žena ali vodja moram pravilno izbrati-se odločiti za pravo stvar, saj drugače mi bodo izpadali zobje, bom po svetu hodila umazana in otroci bodo nesrečni. Izbira je vedno širša, časa za raziskovanje in razmislek pa vedno manj. V tej težnji po popolnosti, je tveganje na prvi pogled veliko, in že enostavne odločitve načenjajo zalogo tolerance zanj.

Vsak izmed nas ima svojo toleranco za tveganje – pri nekaterih je višja, pri drugih nižja. So poklici in situacije, kjer je potrebno prevzeti več tveganja (podjetnik več tvega, vsi ki delajo v prodajo so manj občutljivi na tveganje zavrnitve, ekstremnim športnikom je tveganje vsakodnevni kruh, inovacij brez novih poskusov ne bi bilo), ter tisti, kjer je tveganje na splošno nezaželeno (oddelki za obvladovanje tveganj v bankah, IT podjetjih, razni strojni inženirji, nadzorniki letalskega prometa).

Dobro se je zavedati, da nihče in nič ni popolno, zato določen del tveganja vedno obstaja. In kljub vsemu (pre)živimo in tudi uživamo, smo uspešni in zadovljni. Navadili smo se namreč sprejemati ta del tveganja, ustvarili smo si zadostno toleranco. Prav tako so nas izkušnje naučile, da je vsaj toliko (če ne več) možnosti, da se stvari dobro razpletejo.

Seveda, je vedno mamljivo odgovornost preložiti, tako navidezno ne sprejeti tveganja in počakati, kaj se bo zgodilo. Včasih se ne zavedamo, da ne storiti ničesar ali delati stvari, kot do sedaj, lahko predstavljata največje tveganje za nas in našo organizacijo. Vodje si tako želijo, da bi sodelavci sprejemali tudi drznejše odločitve in tako prispevali k dolgoročnemu uspeha podjetja. A kako to doseči?

Danes:

Predvsem je najprej smiselno razumeti, kakšna je današnja toleranca za tveganje vašega sodelavca. Odprto se pogovorite z njim,

• kaj ga ovira pri sprejemanju odločitev,
• razumite zakaj je izbral »varnejšo« pot,
• ali vidi vse možne izzide »varnejše« poti,
• katere možne rešitve je še prepoznal,
• kaj meni, da bi se zgodilo (najboljši in najslabši primer), če bi izbral eno od njih,
• kakšna je verjetnost, da se zgodi eno, drugo, tretje…
• kaj bi si mislil o sebi če bi izbral alternativo,
• kako bi to vplivalo na njegove nadaljne odločitve in vedenje.

Vsi imamo določene vedenjske vzorce, redkih med njimi se zavedamo. Ti nam ožijo strategije delovanja, in pogosto se niti ne zavedamo, kakšne so še druge možnosti, oz. kakšna je verjetnost, da se zgodi ena od strategij.

Jutri

Z odprtim pogovorom, boste sodelavca bolje razumeli in tako boste tudi razumeli, koliko tveganja bo lahko prevzel v prihodnosti. Ocenite realno in določite njegovo zgornjo mejo. Seveda te ne bo dosegal v vsaki situaciji in sploh ne takoj. Do te meje, ga boste lahko razvili, če boste potrpežljivi ter mu na poti do tja omogočali varnost, povratno informacijo in ustrezno okolje.

Hkrati vam bo pomagalo, da vzpostavite realna pričakovanja. Realna so tista, ki se zdijo obema stranema dosegljiva. Neusklajena pričakovanja namreč vodijo do nezaupanja, razočaranj in stresa. S tem, ko boste vedeli, kaj je za vašega sodelavca še sprejemljivo in kaj ne, boste lažje usmerjali njegovo delo.

Vzamete v obzir tudi potrebe delovnega mesta in podjetja. Potreba po tveganju, značilna za delovno mesto in pa toleranca sodelavca morata biti čim bolj usklajeni, če naj bo sodelavec na tem mestu uspešen.

Okolje

Kjer se dobro počutimo, si več upamo. Poskrbimo torej za prijetno in odprto klimo v (delovnem) okolju. Če drug drugemu slikamo svet kot nevaren, živimo v strahu in zavračamo tveganje. Če poskrbimo za veselje in radovednost, če se sprejemamo, potem je poskusiti nekaj novega in sprejeti tveganje veliko lažje.

Če bomo praznovali tudi neuspehe, ker smo se nekaj pomembnega naučili; če si bomo znali stati ob strani, ko bo nekaj šlo narobe; če bomo imeli tolažilno besedo in ne graje na ustih, bomo ustvarili okolje, kjer so napake tolerirane, kar dviguje varnost s tem pa stopnjo tolerance za tveganje ter kreativno energijo v kolektivu.

Članek je bil v krajši verziji objavljen v junijski (2011) številki ŠIKa.

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

A kakšna je to pravzaprav strategija? Koliko jo uporabljamo v življenjskih situacijah? Imamo ljudje več kot enega partnerja, za vsak slučaj, da ne bomo na stara leta sami ali če se slučajno ne razumemo? Ali imamo kopico otrok, da bo vendarle vsaj eden, tak kot si želimo? Imamo več zaposlitev, ker se bojimo, da bomo eno izgubili? Ali pojemo predjed, glavno jed in poobedek, ker se bojimo, da ko končamo z eno, druge ne bo več tam?

To bi bilo zelo naporno, če bi že bilo izvedljivo.

V življenjskih situacijah – pri partnerjih, službi, še pogosto otrocih v modernješih časih, stavimo na eno izbiro. Zaupamo vase in ogromno energije vložimo v to, da se nam posreči. Pred seboj imamo jasno sliko, kako naj bi bilo in tej viziji sledimo.

Je torej to pravi način? Kdo bi vedel! Vsekakor izgleda, da je bolj naraven način. To vam pove tudi večina uspešnih ljudi – nismo delali nič drugega, kot sledili svojim sanjam. Sanje so bile ene, seveda pa so našli tisoče načinov za jih uresničiti. Razpršitev bi pomenila, imeti tisoč sanj in en način kako jih doseči (vse si bom kupil iz svoje plače, partner je odgovoren za mojo srečo, v tej službi sem bom razvijal celo življenje).

Vsak od nas ima verjetno znance, ki tudi po nekaj let zaman iščejo pravega partnerja, službo… Pogosto vedo povedati, da so poizkusili že vse!

Prepričana sem, da v kolikor želimo nekaj doseči, moramo v to vložiti vso našo energijo in napore. Svetloba ne reže stekla, laser ga – razpršeno energijo usmerimo. Verjamem, da je energija ključna za spremembe in napredek. Torej je pomembno, da jo usmerimo, ne da ji odvzamemo moč z razpršitvijo.

Če si res želim novo zaposlitev, potem je najbolje, da dobro razmislim in zapišem, KAKŠNA SLUŽBA TO JE in nato usmerim vse svoje napore v to, da jo najdem – kaj moram narediti, kje, koga vprašati, kako še drugače lahko to počnem… Kreiranje idealne službe, partnerja, dopusta nam razjasni, kaj v resnici želimo (in česa ne). To pa je osnova, da lahko to tudi dosežemo. Potrebno je le še 20.000 načinov (ali manj če nismo ravno Thomas Eddisoni), da to tudi uresničimo. Zagotovo potrpljenje tu pomaga, a potrpljenje ne pomeni, da izgubimo fokus.

Torej v življenjsih situacijah je včasih prava strategija ravno to, da nosimo vsa jajca v eni košari, da se osredotočimo na en cilj (to bi lahko imenovali tudi predanost). To ustvari veliko energije. Izkoristite jo, da steklo izrežete v oblike, ki jih želite.

Tvegano? Verjetno, dokler ne dobite potrditve, da dejansko deluje. Vredno? Vsekakor! Zabavno? Le če vam je všeč, da ste voditelj svojega življenja!

Poskusite! Kako vam je šlo?

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/

A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?

Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v redu”. Kaj se je zgodilo z “super!” krasno!” “enkratno!” Verjetno so skupaj z nekaj pripadniki emigirali na drugo celino in nam gredo zato sedaj tako na živce. Seveda je tudi nepristno in narejeno. Pogosto tudi slišim, da ni del naše narave. Tega enostavno ne morem verjeti. Mogoče ni del naše kulture, zagotovo pa je del naše narave. Kako je sicer možno, da je za nasmeh potrebno manj obraznih mišic, kot za mrščenje?

Pogosto velja tudi prepričanje, da se rodimo kot optimisti ali pesimisti. Torej je pozitivna usmerjenost stvar usode, ki določa, kako bomo živeli svoje življenje. Sama sem se skozi vzgojo naučila biti zelo previdna, se zavedati tveganj in izbrati varno pot. Danes se mi zdi nadvse smešno, da sem zaradi tega kot glavno smer študija izbrala računovodstvo in ne HR ali marketing. Bala sem se, da za HR ne bo prave službe, da mi bo v marketingu zmanjkalo idej, zato so se mi računovodska pravila, ki jih določa nekdo drug, zdela bolj varna pot.

A če stalno skušamo izbrati le najbolj varno pot, se pri tem ubadamo predvsem z težavami, problemi in tveganji, ki so pred nami. Sprejemnik naravnamo na negativne stvari. Zagotovo je pametno sem ter tja razmisliti, kaj bi lahko šlo narobe in izbrati varno možnost, a živeti s tem iz dneva v dan, vsaj mene, ne osrečuje in izpolnjuje.

Če se osredotočimo na negativno, to tudi privabimo v svoje življenje. Tudi če jih ne privabimo, pa vsekakor vidimo le to. Moje življenje je bilo lepo, a privabljala sem ljudi, ki so in bili nesrečni, prestrašeni ali vsaj zaskrbljeni. Tako so se tudi naši pogovori vrteli v tej smeri. Ta spirala se je začela sukati vedno bolj navzdol in je bilo težko to presekati. Sploh ker je po nekem čudnem naključju to privabilo pa poslovni uspeh v moje življenje.

Ker sem bila uspešna a ne povsem srečna, me je zanimalo, kaj “srečni” ljudje počnejo. Ena prvih stvari, ki sem jo opazila, je bila, da so optimistični ne glede na to kaj se zgodi. A moje prepričanje, da smo rojeni pesimisti in optimisti, mi je skoraj prepričalo, da bom ostala ne-srečna do konca življenja. A ker sem po naravi tudi vztrajen (nekateri bi rekli trmast) človek, sem pričela iskati različne tehnike, ki bi mi pomagale postati bolj pozitivna. Najbolj enostavna se je zdela dnevnik hvaležnost in prinesla prve spremembe. Že po mesecu ali dveh, se je moj fokus začel spreminjati.

Nisem več videla le slabih stvari in prvo sem najprej videla pozitivne stvari. Spoznala sem, da jaz upravljam s svojimi miselnimi procesi in jih torej lahko usmerim v željeno smer.

Torej se ODLOČIM usmeriti svoje možgane v pozitivne, izpolnjujoče in srečne misli.

Ko nam je pred nekaj dnevih na seminarju trener rekel, naj si izberem en krasen dan v tem letu, je bil moj odgovor: “kar ti izberi, zame so bili vsi enkratni!”

Image courtesy:office.microsoft.com/en-us/images/