A tudi če vodja to obvlada, še vedno ostaja dejstvo, da ima več vlog. Tako se lahko sicer odloči za coaching pogovor s sodelavcem, pa ga ta še vedno vidi zgolj kot ocenjevalca ali odločevalca in se izogiba podati svoje videnje. Vodja torej lahko menja vloge, sodelavci pa težko menjajo svojo naravnanost do vodje enako hitro.  Različne vloge in z njimi povezano vedenje vodje vpliva na vedenje sodelavcev, ki je praviloma odziv na skupek vedenj vodje.

Sodelavčevi možgani vedno preračunavajo, kako bo na koncu njegov odziv “ovrednoten” s strani vodje. Zato si pri iskanju rešitev na izziv ne upa povedati “napačnega” odgovora, saj se boji, kaj si bo vodja mislil.

Coach (eksterni ali interni) pa je zgolj to – coachi. Nismo hkrati tudi v vlogi ocenjevalca, odločevalca, sodelavca,… ter s tem povezanimi emocijami, kulturo in preteklimi izkušnjami. Zato nas kot take tudi sodelavec lažje sprejme in druge vloge ne vplivajo na njegove odgovore. Vodja pa je v prvi vrsti vodja in tako ga sodelavci tudi vidijo.

Image courtesy of Victor Habbick/ FreeDigitalPhotos.net

Kljub temu pa menim, da vodja mora biti tudi coach svojim sodelavcem. A pri tem ne gre za to, da si trikrat letno nadene še ta klobuk in si vzame čas za pogovor s sodelavci (v ostalih 360 dnevih pa edino on ve, kako je prav in mikromenedžira), temveč da principe coachinga vključi v svoj stil vodenja in na ta način združi vsa managerska orodja pod eno streho, pardon klobukom.

To bi pomenilo da:

• spoštuje in upošteva mnenje sodelavcev
• aktivno išče mnenje sodelavcev
• spodbuja sodelavce k razmišljanju in dopušča čas za to
• prepušča določene odločitve sodelavcem
• veliko posluša in govori le ko je to absolutno potrebno
• namesto da pove, vpraša
• je razvojno, ne zgolj storilno naravnan.

Še vedno pa je vodja – se odloča, prevzema tveganja, usmerja, ocenjuje, se pogaja, nagrajuje, kaznuje in išče priložnosti. Zato ni razlog vedno le v neizkušenosti vodje za manj uspešen proces coachinga, včasih je preprosto napačen izvjalec. Ne zaradi pomanjkanja kompetenc, temveč zaradi vloge, ki jo drugače zaseda.

Zgodba je sicer izmišljena, temelji pa na opazovanju dogajanj na seminarjih in po njih. Ravno pretekli teden je v Zagrebu skupina izjemno motiviranih vodij spoznavala principe in potek coaching pogovora. Ko smo vadili potek, se je pojavil večen strah – kaj pa če opazijo, da sledim protokolu? Kaj pa če ne bom suveren? Kaj če se mi na sredini ustavi?

Kdaj smo pridobili strah pred učenjem? Zakaj je tako nesprejemljivo priznati, da nekaj (še) ne znamo in se nato tega naučiti? Kdaj smo ustvarili miselnost, da se pametni rodijo, učenje pa je za neumne?

Vse kar znamo, smo se naučili. Učili pa smo se na različne načine – skozi igro, branje, preizkušanje, nasvete kolegov in mentorjev,… In potem smo poskušali sami. Se spomnite prve vožnje s kolesom? Ali pa prvih korakov? Če bi se jih lotili, kot se odrasli lotimo novih (mehkih) veščin, bi nas mame še vedno nosile naokoli.

Vsako učenje potrebuje čas in vajo. Dovolimo si oboje – tudi če smo vodje, izkušeni prodajalci ali vrhunski strokovnjaki.

Ko naslednjič naletite na “Tineta”, se mu zgolj nasmehnite in recite:”Ja bil sem na seminarju. Zdelo se mi je zanimivo in znalo bi izboljšati naše odnose in rezultate. Malce se še lovim, zato te prosim, da mi pomagaš.”

Tudi če sodelavci nič ne rečejo, bo njihov komentar čez čas: “no končno se ga/je nekaj prijelo”. Kaj je lahko boljša motivacija, da naučeno uporabijo tudi sami?

Da bo tudi vaše okolje postalo učeče, poskusite s temi idejami, ko opazite, da si nekdo prizadeva uvesti novosti

• pohvalite majhne korake in dajte vzpodbudo
• pohvalite napredek in ga/jo prosite, naj nauči še vas
• pohvalite željo po spremembi
• pohvalite angažiranost in željo po učenju
• pohvalite, pohvalite, pohvalite,….
• ponudite pomoč,
• poskrbite, da se naučijo tudi drugi (če se učimo skupaj, smo spet vsi enaki).

Če ste vi tisti, ki uvajate novosti:

• lažje vam bo, če najavite spremembe
• povejte, kaj ste se naučili in kaj boste spremenili
• prosite za pomoč – toleranco, feedback ali nasvet.
• sprejmite svoje napake s humorjem.

Image courtesy of artur84 / FreeDigitalPhotos.net

Večkrat me ne malo šokira, ko mi ljudje rečejo: “Aja, a ti imaš tudi slabe trenutke? A tebi se tudi zgodi, da ti zmanjka motivacije? Problemi tudi pri tebi obstajajo?” Da, tudi meni se to dogaja. Ljudje doživljamo vzpone in padce, kar se mi zdi tudi del bogastva življenja – odkrivati sebe, kaj na nas vpliva in kako čim bolj skladno (kongruentno) živimo.

Različne stvari se nam zdijo zahtevne ali težke. Sama se raje potegnem vase, ko sem slabe volje. Ne vidim smisla preveč jamrat drugim, kričati po Facebooku, grdo gledati moža ali iskati krivce izven sebe.

Čeprav poznam korake in tehnike, kako se spet spraviti na “pozitivne obrate”, pa mi je pomembno, da si pustim čutiti, da me je nekaj prizadelo, osrečilo, razjezilo… Pustiti čutiti manj prijetno občutenje je ravno tako pomembno kot uživati srečo in veselje. Ponavadi je v manj prijetnih sporočilih veliko resnice – o našem doživljanju ali vedenju. Iz tega se lahko veliko naučimo.

Zadnjič sem ponovno slišala, da mora biti coach “pri sebi” – ne sme biti zasvojen (s hrano, pijačo, cigaretami), ne sme imeti preveč kilogramov, ne sme biti v konfliktih… Kar malce me je prestrašilo… Postala pa sem tudi bolj pozorna na pričakovanja ljudi. Ko sem tako nekaj dni poslušala različne pogovore, sem ugotovila, da ne le coach, tudi vodja, mož/žena, starš… mora biti popoln. Brez napak, brezhiben in stalno delujoč.

Povsem razumljivo je, da če nosim s seboj take predstave, se preveč peham, pozabljam na pomembno in sem hitro razočarana ali zgarana. Naša pričakovanja se redko uresničijo in če mi ali drugi naredijo kaj, kar podre sliko popolnosti, je razočaranje veliko. Menim, da veliko težav pravzaprav izhaja iz teh (nečloveških) pričakovanj.

Nam je res bolj všeč vodja, ki je povsem racionalen in ne deli z nami norosti ob uspehih? Morda, če bi sprejeli dejstvo, da smo predvsem ljudje in ne “popolneži”, bi lažje sprejeli povratno informacijo in naredili spremembo, ko bi tako začutili.

Zato sprejemam in sem vesela, da nisem Superženska, temveč zgolj super ženska, ki vsak dan odkriva nove sposobnosti in poglede.

Image courtesy of imagerymajestic / FreeDigitalPhotos.net