Zakaj torej v organizacijah spremembe ne uspejo? Ker ljudje čutijo bolečino, ne čutijo pa podpore in pomoči. Ne čutijo, kaj bodo s tem pridobili. Ne čutijo energije, da bi prišli do obljubljene dežele.

Že tradicionalno razlagana in uporabljana krivulja sprememb uporablja čustvena stanja kot pomemben gradnik razumevanja spremembe. V praksi to pomeni, da ljudje poznajo krivuljo sprememb – kako izgleda na papirju ali v powerpointu, nikakor pa ne, kako izgleda v življenju oz. v konkretni situaciji. Če na delavnicah omenim krivuljo, mi udeleženci pogosto povedo:”ja, Nataša, saj to vemo, ampak nimamo časa…”. Vedeti ne pomeni tudi znati. In podobno se lotimo potem tudi sprememb – vemo, da je dobro zdravo jesti, a tega še ne počnemo.

Samo znanje pa ne pomaga. Ljudje rabijo tudi občutke – torej ne zgolj znanje o tem, kaj je prav in narobe, temveč tudi, kakšen (dober) občutek, nam bo sprememba prinesla, občutek varnosti na poti do spremembe in občutek dosežka, ko sprememba postane stalnica.

Prav tako nam pri spremembah pomagajo zgodnji rezultati. Vsak, ki je kdaj poskušal shujšati ve, kako pomembno je, da številke na tehtnici ne ostanejo na istem mestu v prvih nekaj dni. Zgodnji napredek nam pomaga ustvarjati dobre navade in ohranjati cilj. Prav tako se ob doseganju zgodnjih rezultatov še dodatno dobro počutimo in sprememba izgleda obvladljiva. To nam daje motivacijo in lahko nadaljujemo z želenim vedenjem.

Če ne dobimo:

- dobrega občutka oz. močne želje po spremembi

- znanja o tem, kako priti do tega občutka

- občutka obvladljivosti procesa

- in hitrih zmag

potem nismo motivirani za spremembe in spremembe bolijo.

In ko sem se umirila, sem še malce bolj razmišljala, kako pride do takih oznak. Zakaj menimo, da so ljudje leni – zakaj vedno pričakujemo najslabše od drugih, zakaj je biti pesimist toliko bolje kot biti optimisit?

Pri tem sem naletela na zanimiv prispevek o tem, zakaj je sprememba tako težka

Pravi, da ima vsak od nas le omejeno količino energije za samokontrolo, disciplino. V vse preveč življenjskih situacij se moramo prilagajati, kontrolirati, disciplinirati – le redko smo to, kar si želimo biti (če se tega še spomnimo). In tako toliko toliko energije porabimo za samokontrolo, da je zmanjka za spremembe, ki tudi terjajo svoj čas.

Zato razmišljam o načinu, kako “mojemu” direktorju predlagati par organizacijskih sprememb, ki bodo sprostile energijo kontrole in pripomogle k kreiranju energije za spremembe, ter s tem za uspeh. Razmišljam o vzpostavitvi določenih organizacijskih ritualov ali navad, ki bodo omogočale zadovoljstvo in uspeh, namesto frustracij in obtoževanj.

Nekaj jih je navedeno že v tem članku, nekaj pa jih bomo zagotovo odkrili še skupaj z naročnikom.

Večkrat me ne malo šokira, ko mi ljudje rečejo: “Aja, a ti imaš tudi slabe trenutke? A tebi se tudi zgodi, da ti zmanjka motivacije? Problemi tudi pri tebi obstajajo?” Da, tudi meni se to dogaja. Ljudje doživljamo vzpone in padce, kar se mi zdi tudi del bogastva življenja – odkrivati sebe, kaj na nas vpliva in kako čim bolj skladno (kongruentno) živimo.

Različne stvari se nam zdijo zahtevne ali težke. Sama se raje potegnem vase, ko sem slabe volje. Ne vidim smisla preveč jamrat drugim, kričati po Facebooku, grdo gledati moža ali iskati krivce izven sebe.

Čeprav poznam korake in tehnike, kako se spet spraviti na “pozitivne obrate”, pa mi je pomembno, da si pustim čutiti, da me je nekaj prizadelo, osrečilo, razjezilo… Pustiti čutiti manj prijetno občutenje je ravno tako pomembno kot uživati srečo in veselje. Ponavadi je v manj prijetnih sporočilih veliko resnice – o našem doživljanju ali vedenju. Iz tega se lahko veliko naučimo.

Zadnjič sem ponovno slišala, da mora biti coach “pri sebi” – ne sme biti zasvojen (s hrano, pijačo, cigaretami), ne sme imeti preveč kilogramov, ne sme biti v konfliktih… Kar malce me je prestrašilo… Postala pa sem tudi bolj pozorna na pričakovanja ljudi. Ko sem tako nekaj dni poslušala različne pogovore, sem ugotovila, da ne le coach, tudi vodja, mož/žena, starš… mora biti popoln. Brez napak, brezhiben in stalno delujoč.

Povsem razumljivo je, da če nosim s seboj take predstave, se preveč peham, pozabljam na pomembno in sem hitro razočarana ali zgarana. Naša pričakovanja se redko uresničijo in če mi ali drugi naredijo kaj, kar podre sliko popolnosti, je razočaranje veliko. Menim, da veliko težav pravzaprav izhaja iz teh (nečloveških) pričakovanj.

Nam je res bolj všeč vodja, ki je povsem racionalen in ne deli z nami norosti ob uspehih? Morda, če bi sprejeli dejstvo, da smo predvsem ljudje in ne “popolneži”, bi lažje sprejeli povratno informacijo in naredili spremembo, ko bi tako začutili.

Zato sprejemam in sem vesela, da nisem Superženska, temveč zgolj super ženska, ki vsak dan odkriva nove sposobnosti in poglede.

Image courtesy of imagerymajestic / FreeDigitalPhotos.net