Včeraj sem bila spet na krasnem dogodku, kjer je bilo obilo priložnosti za mreženje. So okolja, kjer je pristopiti k skupini ljudi v pogovoru, se predstaviti in pokramljati povsem naravno in sprejemljivo ter so bolj zaprta okolja. Nekaj pa je odvisno tudi od nas.
Bo že res, da smo kramljanja (“smalltalku”) različno vešči. Vemo, da je za mreženje – interno (v podjetju, med prijatelji, tudi v širši družini) ali eksterno (na dogodkih, piknikih, seminarjih) – nujno potrebno. A vseeno to še ne pomeni, da nam gre stvar dobro od jezika.
Ravno zadnjič me je stranka vprašala, ali obstaja kaka knjiga oz. ali ji lahko pomagam naučiti se kramljati. Zdi se ji namreč, da pogosto ostane brez besed; da sicer opazi ljudi, ki samevajo v množici, a ne ve kako začeti pogovor. Dala.
