Ja, zunaj še vedno brije recesija, in ja, ljudje ostajajo brez zaposlitev in seveda je težje sprejeti pravo odločitev in dnevi niso vedno izpolnjeni le z zabavo in veseljem…
A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?
Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v.