dnevnik

Dnevnik hvaležnosti

Bliža se novo leto in veliko ljudi si z novim letom zada cilj spremeniti svoje navade. Jaz se navadno tega ne lotevam, saj se mi zdi, da je vsak dan dober za to, zakaj bi se prikrajšali za 364 dni, ko lahko kaj spremenimo?

Kljub temu sem lani pričela pisati dnevnik hvaležnosti. Čeprav že več let delam na ohranjanju pozitivnega fokusa (včasih sem bila precej bolj črnogleda), se še vedno zalotim, da se črne misli prikradejo v moje možgane. Še pred enim letom sem imela občutek, kot da bi res vstala z levo nogo. Sploh nisem vedela, kaj sem naredila. Kot bi se neka negativna misel pritihotapila v moje možgane, ko še spim. Povsem tiho in mirno pristane na mentalnem oblaku. Obmiruje in ne dela hrupa, da je ne.

preberi več
Rojeni za optimiste?

Ja, zunaj še vedno brije recesija, in ja, ljudje ostajajo brez zaposlitev in seveda je težje sprejeti pravo odločitev in dnevi niso vedno izpolnjeni le z zabavo in veseljem…

A zakaj niso? Zakaj je ljudjem – katerim očitno nič kaj dosti ne primanjkuje – tako težko najti nekaj dobrega v svojih življnejih? In če se nekje globoko v sebi sicer tega zavedajo, zakaj je večina njihovih pogovorov usmerjena v to, kdo jih je užalil, kako jim ni všeč njihov šef, kaj dela politika, kako njihovi sodelavci vse delajo narobe, katere napake ima partner, kako vroče ali mraz je zunaj…? Zakaj izgleda normalno, da se usmerjamo na negativne in ne na pozitivne stvari v življenju?

Zagotovo je del tudi kulturnega vpliva. Če Slovenca vprašate “Kako si?” je odgovor pogosto povprečni “v.

preberi več